Orwellovska policija
Danes so v državni zbor pobudniki vložili zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi, podprto s skoraj 45 tisoč podpisi volivk in volivcev. Pričakujejo, da bo referendum konec septembra ali v začetku oktobra. Pobudo za referendum so sprožili in prvopodpisali nekdanji člani odbora za varstvo človekovih pravic, ustanovljenega pred 38 leti. Eden izmed ponudnikov, Vlado Miheljak, je izjavil, da »pred nami ni posamezna bitka, pred nami je vojna med demokracijo in antidemokracijo«.
Kaj torej ta vojna med demokracijo in antidemokracijo s prikupnim imenom politična policija zares spreminja? Ukinja možnost posameznikov, da na ustavnem sodišču takoj izpodbijajo ustavnost parlamentarne preiskave, ki jo lahko sproži koalicija. To pomeni, da opozicija nima več sredstva za ustavitev preiskav, še preden se te zares začnejo. To pobudniki referenduma interpretirajo kot problematično, saj so take preiskave lahko politično motivirane. Na svoji spletni strani, ki je oglaševala zbiranje podpisov, so pobudniki za primarne žrtve novele zakona imenovali novinarje, sindikaliste, žvižgače, člane civilnih iniciativ, podpisnike peticij in protestnike. Ali, če povemo, kot so povedali sami, preko novele bo targetiran »vsakdo, ki si upa misliti s svojo glavo. Vsakdo, ki postavlja vprašanja, opozarja na nepravilnosti, razkriva korupcijo ali javno izraža nestrinjanje z oblastjo«. V nadaljevanju so zapisali še naslednje: »Predstavljajte si, da všečkate kritično objavo, podpišete peticijo, sodelujete pri civilni pobudi, se udeležite protesta ali novinarju posredujete informacije o nepravilnostih. Politična večina bi lahko sprožila parlamentarno preiskavo in pridobila vpogled v vaše podatke.«
Oprostite, ampak ali me lahko nekdo spomni, kaj smisel kritičnosti sploh je? Ali je kritičnost res kritičnost, če je taka le sama na sebi v svoji lastnostnosti in nima nikakršnega, niti najmanjšega odmeva? Oziroma, povedano drugače: ali ne bi potencialno preganjanje določenega s »svojo glavo mislečega človeka«, kot to imenujejo pobudniki, lahko ustvarilo močan protestniški momentum?
Pustimo protestniške in narodnoherojske fantazije ob strani, saj konec koncev niso več kot to. Najhujša stvar, ki se novinarju ali podpisniku peticije lahko zgodi zaradi novele zakona o parlamentarnem postopku, je poseg v zasebnost. Iniciativa trdi, da preko tega parlamentarna preiskava »človeku uniči ugled, kariero in zasebno življenje, tudi če se izkaže, da je nedolžen«. No, mogoče bi se vsaj prvič v zgodovini človeštva zgodilo, da bi imela peticija kakršnokoli posledico. Dejstvo je, da se liberali in drugi obsedenci z demokracijo skoraj ničesar ne bojijo bolj kot fantomskih kitajskih kamer, ki nam bodo v primeru aktivacije politične policije sledile vsakemu koraku in nas postopoma začele nadzorovati po zgledu njihove najljubše knjige 1984. V glavnem, resni problemi v Looneytownu.
Žalostno je, da zna naša na demokracijo drkajoča-si družba brez problemov zbrati podpise za referendum, kot je ta, ne more pa se poenotiti glede veliko bolj življenjskih težav. Te bi lahko reševala na primer z referendumom o pokojninah. Če nam zakon o politični policiji kaj pove, je to, da ljudje veliko prej skočimo v zrak, ko se opoziciji – tudi če ta za nas dela bore malo – začnejo šibiti kolena, kot kadar gre dejansko za blagor ljudstva.
Spomnimo še enkrat: trenutna glavna koalicijska stranka SDS volitev ni zmagala. Vodenje vlade si je priigrala s spretnim manevriranjem in kadrovanjem, česar Robert Golob v tekmi za sestavo vlade ni bil sposoben. Lahko je za nastanek čerte vlade Janeza Janše kriviti Resni.co in špricarsko izdajo Zorana Stevanovića. Malo težje je dojeti, da je bila Svoboda preprosto počasnejša in bolj neokretna v političnem teku čez ovire, tudi če je dirko začela z nekolikšno prednostjo v samem izhodišču. Skratka, nekdanja koalicija in zdajšnja opozicija se je v drek porinila sama. Zdaj, ko je tam in ji koalicija pod noge meče nova polena, kar je v presveti parlamentarni demokraciji v resnici glavno pravilo igre, pa se obrača na ljudstvo.
Zakon o politični policiji ni nekaj, kar bo znatno poslabšalo življenje večine ljudi. Z novinarji bo Janševa vlada obračunala po drugih, veliko bolj učinkovitih kanalih, kot je zakon o parlamentarni preiskavi. Za to imajo konec koncev na voljo celo kulturno ministrstvo: kadar se to ne bo ukvarjalo z zastavami na osnovnih šolah, seveda.
Levičarji sovražimo policijo in nekateri smo hitro požrli in pogoltnili prikupno poimenovanje novele, s katerim se propagira varstvo opozicije, se opravičujem, demokracije. Pravzaprav nam že sam vzdevek »politična policija« pove ogromno. Koalicija apelira na tipično levičarsko sovraštvo do policije. Levičarji so ji nasedli, ker so pozabili na dejstvo, da so all cops bastards zaradi belega supremacizma in varovanja buržoaznega establišmenta, ne pa zaradi »preganjanja« opozicije, ki je prav tako elitna in aristokratska kot koalicija. Sprejetje novele o parlamentarni preiskavi res lahko potencialno deluje kot past za opozicijo. Če se kakšen poslanec tradicionalno nespretne Svobode vanjo ujame, lahko trpi celotna opozicija. Toda v resnici je to del parlamentarne demokracije in ne odstopanje od nje. Je del igre tega političnega sistema, v kateri se opozicija in koalicija preigravata za oblast in zaradi zavlačevanja in obračunavanja z nasprotniki pogosto ne dosežeta ničesar. Svoboda, ki se iz neznanih razlogov po koncu trenutnega mandata nadeja ponovnega sestavljanja koalicije, bi v prihodnosti to lahko uporabila tudi v svoj prid, če ne bodo preveč demokratično fini za takšne umazane igre.
Tako imenovana politična policija ni nič drugega kot poleno pod noge opozicije. Referendum, na katerega se sedaj podajamo in za katerega bo država spet strošila ogromno denarja, namesto da bi ga vlagala v kaj dejansko produktivnega, pa je poleno pod noge koalicije. Tako kot vedno, je parlamentarna demokracija igra zavlačevanja, ki na dolgi rok ne prinese nič drugega kot stalno obnovo statusa quo. Ljudstvo pa se je tokrat odločilo, da bo to poleno opoziciji pomagalo vreči.
Komentarji
literally 1984
škoda, da se ni janša lotil pokojninske reforme, potem bi se vsi ti zaskrbljeni liberali kam ganili ...
Mislim, da avtorja zaniha na stran, ki jo hoče kritizirat, ko se obregne ob zapravljanje gnarja za referendum.
Komentiraj