Že takoj po nastopu četrte, a prvič zares manjšinske in od politične podpore prvič parlamentarne stranke Resni.ca odvisne vlade Janeza Janše in koalicije strank SDS, Nove Slovenije s SLS ter Fokusom Marka Lotriča in Demokratov Anžeta Logarja, je z odstranitvijo palestinske državne zastave iz poslopja vlade postalo jasno, da se bo vsaj v delu, za katerega sta zadolžena parlamentarna večina državnega zbora in vlada ter še posebej ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, zunanja politika Republike Slovenije, ki je v prejšnjem, prvem mandatu Roberta Goloba zmogla dovolj politične hrabrosti, pridružila evropskim državam, ki so to že naredile in priznala okupirano Palestino, ne pa tudi, da bi skupaj z drugimi državami genocidno državno tvorbo Izrael zaradi zločinov proti človeštvu preganjala na mednarodnem sodišču, v odnosu do Tel Aviva in genocida nad Palestinci izvajajoče vlade Benjamina Netanjahuja bistveno spremenila. Nenazadnje so to potrdili tudi posamezni prvi politični dekreti, s katerimi denimo izraelskim letalom ni več prepovedano leteti v Slovenijo. Še bolj brezobzirno jasno pa je to, kako se bo v odnosu do kolektivne tragedije palestinskega ljudstva po novem in v tem mandatu in pod aktualno vlado spremenila slovenska zunanja politika in kakšna bo s to spremembo in politično podporo Izraelu postala država Slovenija, dal z napovedjo zamrznitve priznanja Palestine in selitvijo veleposlaništva v Jeruzalem v petkovem intervjuju za brezplačni časnik Izrael Hayom vedeti predsednik vlade in prvak desnice Janez Janša. 

Toda čeprav so bili gotovo v Izraelu številni predstavniki aktualne genocidne oblasti in zasebnih varnostnih struktur, ki jo vzdržujejo in – kot je denimo Black Cube – s prisluhi po potrebi ali za naročnika tik pred volitvami intervenirajo tudi v tako statistično nepomembnih državah, kot je Slovenija, gotovo zadovoljni, da se na danes ne več tako sončni strani Alp h koritom izvršne in zakonodajne oblasti vrača tako velik zaveznik in morda tudi velik dolžnik Benjamina Netanjahuja, se je Janez Janša več kot očitno nekoliko zarekel in se bo morda prvič, gotovo pa ne tudi zadnjič, primoran ukloniti in se nekoliko osramotiti pred svojimi izraelskimi zavezniki in podporniki. 

Res sicer je, da tega, kako sploh zamrzniti že izvedeno priznanje države Palestine, ki so jo že kot nujno dejstvo za rešitev dveh držav priznale tudi številne evropske države in članice EU, ne znajo pojasniti niti nekateri Janši in stranki SDS naklonjeni ustavni pravniki. Toda tudi v tem primeru bi se lahko sedanja oblast zgolj cel svoj mandat delala, da to priznanje preprosto ne obstaja. Še nekoliko več prahu pa je vendarle dvignila Janševa napoved, da bo Slovenija kot prva država članica EU – tako kot zgolj ZDA in še nekaj bolj ali manj od le-teh ali Izraela odvisnih banana držav – svoje veleposlaništvo iz Tel Aviva preselila v sicer tudi palestinsko mesto Jeruzalem. Kar pa je vsaj v smislu skupne evropske zunanje politike gotovo solistična in, kot kaže, z zavezniki tako doma kot na tujem neusklajena poteza politične hvaležnosti do genocidnega režima vlade Benjamina Netanjahuja in Izraela.

Da se je sicer Janša očitno vendarle nekoliko prenaglil oziroma da je obljubljal reči, ki jih preprosto sam po sebi ne more zagotoviti, so med prvimi nekoliko zmagoslavno ugotovili zaradi aktualne vlade v smislu plač in materialne eksistence že ponovno ogroženi novinarji nacionalne radiotelevizije, za katere so iz zunanjega ministrstva potrdili, da je postopek selitve veleposlaništva enak odpiranju novega in da tega glede na njene zunanje politične pristojnosti brez soglasja predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki bo volivce za drugi mandat ponovno nabirala predvsem med tačas še potrtimi pristaši Gibanja Svoboda, Socialnih demokratov in Levice ter ki se zavzema za priznanje države Palestine in rešitev dveh držav, pač sploh ni moč izpeljati.  

Nato je svoje pomisleke, da bi to pomenilo odmik od mednarodnega konsenza glede statusa Jeruzalema in od dosedanjega skupnega stališča EU, javno obelodanila še Evropska komisija. Potem pa je nenazadnje postalo jasno, da za Izraelcem že javno obljubljeno selitev veleposlaništva v Jeruzalem Janez Janša očitno nima zagotovljene podpore niti v lastni koaliciji in vladi. Najprej je namreč to, da so proti tako zamrznitvi priznanja države Palestine kot selitvi veleposlaništva, sporočil njihov predsednik državnega zbora in stranke Resni.ca Zoran Stevanović, potem pa so upor Janezu Janši in stališče proti solistični in z EU neusklajeni selitvi veleposlaništva v Jeruzalem izrazili še v poslanski skupini Demokrati. Toda tako to gre. Četrta, a manjšinska vlada izraelsko-slovenskega prijateljstva, za katero so bili izraelski prijatelji in zavezniki Janeza Janše iz podjetja Black Cube tudi dokazano pripravljeni nekaj narediti, res ne stoji ali pade na tem, ali bo veleposlaništvo Slovenije v Tela Avivu ali Jeruzalemu. Stoji ali pade pa na tem, da za zahvalo in poplačilo genocidnega režima Benjamina Netanjahuja Janša le potrebuje glasove poslank in poslancev obeh strank, tako Demokratov kot Resnice.     

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z zgolj retoričnim vprašanjem, ali je sedanja vlada Janeza Janše res vlada izraelsko-slovenskega prijateljstva in koliko nas bo to zares stalo, v zobeh poskrbel Tomaž Z. 

Vir: Meeseeks Tiffany / Wikimedia Commons / CC 4.0