Pozdravljene, poslušalke in poslušalci avgustovske Teoreme, v kateri nadaljujemo zgodbo o zapuščini psihiatra Franca Basaglie. V julijski oddaji smo govorili o svobodi, odgovornosti in protislovju demokratične psihiatrične prakse. Danes pa se posvečamo njegovim predavanjem in razpravam s potovanja v Brazilijo leta 1979. Zdravnik je tam julija in novembra istega leta izvedel štirinajst predavanj. Ta so leta 2000 izšla v razširjenem zborniku Brazilske konference. Uvodno besedo k izvirniku je napisala Franca Ongaro Basaglia, zdravnikova sodelavka in sopotnica. Letos je pri založbi *cf. izšel slovenski zbornik Od blizu ni nihče normalen. V njem je izbranih osem srečanj s teh konferenc, prav njim pa se posvečamo danes.

V njih je morda še bolj kot v spisih, ki smo jih obravnavali v prejšnji oddaji, mogoče slišati Franca Basaglio v stiku s skupnostjo. Sproščeni ton teh zapisov s srečanj je bolj neposreden, protisloven in tudi bolj razkrivajoč – tako o njegovem šarmantnem liku kot o nujnosti dela, ki ga je opravljal. Psihiater je med obiskom Brazilije ogledoval azile, predaval in se srečeval s tamkajšnjimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Predavanja so bila namenjena študentom, zdravnikom, psihoterapevtom in sindikalistom. Basaglia je na enem od srečanj opozoril tudi, da med občinstvom ni bilo dovolj ljudi z neposrednim stikom z vsakodnevnim delovanjem ustanov, denimo bolničarjev. Prav preizprašana strokovna in praktična usposobljenost pa je bila zanj ključna za spremembe, ki jih je skupaj s sodelavci in sodelavkami uvedel v Italiji. Ob tem se pokaže še ena omejitev teh srečanj: dosegala so predvsem bolj izobraženo občinstvo, ne pa tudi ljudi z neposredno izkušnjo psihiatričnih institucij. Med udeleženci namreč ni bilo tistih, ki so bili v njih zaprti.

V Braziliji, ki je bila od leta 1964 pod vojaško diktaturo, se je konec sedemdesetih let, v času postopnega političnega odpiranja in uvajanja neoliberalnih politik, vse bolj razkrivala kriza zdravstvenega sistema. Zdravstveni delavci in druge strokovnjakinje so se bili primorani intenzivneje soočiti z njegovimi pomanjkljivostmi. V širšem boju za demokratizacijo brazilske družbe ne preseneča, da je Basaglieva reforma institucionalne psihiatrije naletela na izjemen odziv. Toda v zanosu, ki ga je spodbujala želja gostiteljev po spremembi, se italijanski zdravnik ne izvzame iz protislovij, o katerih govori. Vanje postavi tudi samega sebe – kot moškega in kot zdravnika: 

»Lahko rečem, da zdravnik in psihiater zmeraj ostajata zdravnik in psihiater, ne moreta se spremeniti in ne obstajajo niti demokratični zdravniki niti demokratični psihiatri. Dokazano pa je bilo, da je možno drugačno razmerje med 'zdravljenim' in 'tistim, ki ga zdravi', tako kot je možno drugačno razmerje med moškim in žensko, med možem in ženo. Če ne bi bilo tako, bi bilo zelo žalostno. Na primer, kadar se me nekaj dotakne, se nagibam k izmikanju problemu, ker je mnogo lažje sobivati s predsodkom kot s svobodo. Saj takrat, ko se zavzemam za enakovredno razmerje s svojo žensko, to stanje napetosti ustvarja življenje, ki ga ne poznam. In živeti brez identitete je strašno, zlasti za moškega. Jasno, da te ugotovitve ne morejo biti opravičilo, so pa nekakšna analiza problema. Osebno se nadejam, da bi mogel živeti stvari drugače, da bi torej lahko živel protislovja v razmerju z žensko.«

Nekaj teh protislovij bomo izpostavili v današnji oddaji. Pomagala nam bodo približati širši pomen na videz specifične teme obravnave norosti. Začeli bomo z vprašanjem, kaj italijanski psihiater sploh počne v Braziliji in kdo ga tam posluša. Nato se bomo posvetili vsebini njihovih pogovorov, pri čemer nas posebej zanimata Basagliev odnos do delavskega gibanja in feminizma. Oba sta bila pomembna za preoblikovanje psihiatričnih institucij v bolj demokratičen sistem oskrbe. Na poti po Braziliji nas bo spremljalo vprašanje subjektivnosti in drugačnosti: kako so se njune oblike spreminjale takrat in kako jih razumemo danes, predvsem pa, kako sta bili politično oblikovani, uporabljeni in omejevani. Kajti način, kako določamo, kaj je normalno in kaj njegovo nasprotje, zadeva prav vse subjekte.

»Optimizem prakse proti pesimizmu razuma« je misel Franca Basaglie, ki kot uvodni citat brazilskih srečanj dobro povzame tako zaledje gostiteljev kot njegovega gosta. V sedemdesetih letih so v Trst, kjer je bil od leta 1971 predstojnik psihiatrične bolnišnice, prihajale skupine mladih zdravnikov, umetnikov in aktivistov. V njegovem delu so mnogi prepoznali živ in delujoč primer deinstitucionalizacije v praksi. Med njimi so bili domačini in tujci, tudi Brazilci, ki so želeli sodelovati pri razgrajevanju represivnih in avtoritarnih struktur, kakršnih so bili vajeni doma. V Braziliji je med letoma 1964 in 1985 vladala vojaška diktatura. Kot bomo slišali v nadaljevanju, je ta sicer nehote spodbudila tudi močan uporniški duh, kar pa nikakor ne relativizira dejstva, da je temeljila na nasilju. Upravljanje se je udejanjalo v umorih, preganjanju, izginotjih in izgnanstvih.

Tržaška metoda psihiatrične reforme, katere pobudnik je bil Basaglia, je temeljila na odpiranju institucije navzven: na preoblikovanju azila iz zaprtega prostora v prostor, ki naj bo prepusten za ljudi in življenje zunaj njegovih zidov. Zato so bili pomembni tudi dogodki, kot je bila izdelava modrega konja Marca Cavalla, skoraj štiri metre visoke skulpture iz papirmašeja, ki so jo leta 1973 izdelali uporabniki in delavci tržaške psihiatrične bolnišnice. Skupaj so jo nato odnesli skozi mesto, kjer je postala simbol svobode, dostojanstva in upora proti zaprtim institucijam. V času svinčenih let je protislovnost bivanja vse bolj naseljevala ulice in soseske: razpravljalo se je, protestiralo, stavkalo in spopadalo, kulturno delovanje pa se je povezalo z družbenim bojem. Emancipacija izobčenk in izobčencev je zahtevala tudi ljudi zunaj medicinske hierarhije – pripravljene vstopiti v bolnišnico ter tam ostati kot gostje, sodelavke in soudeleženke. Osvoboditev norcev je tako šla z roko v roki z osvoboditvijo njihovih paznikov.

Ta širši pojav, ki sta ga v obdobju nastajajoče globalizacije zaznamovali trenje med telesi in iskanje drugačnih oblik skupnega življenja, si bomo ogledali s kritično mislijo Suely Rolnik. Psihoanalitičarka, kulturna kritičarka in kuratorka iz São Paula razvija svoje delo na presečišču psihoanalize, teorije umetnosti in mikropolitike. Pripada generaciji brazilskih intelektualk in aktivistk, ki jo je močno zaznamovala izkušnja diktature ter protikulturnega eksperimentiranja v šestdesetih in sedemdesetih letih. Iz sorodnega okolja so izšli tudi tržaški prostovoljci in nenazadnje občinstvo, ki je v Braziliji poslušalo beneškega psihiatra.

Delo Suely Rolnik izhaja iz tradicije shizoanalize in je od Basaglievega nazora precej oddaljena. Avtorica nam ponudi kulturnokritični pogled na to, kako se izkušnje in prakse premikajo med različnimi okolji ter kako se lokalna gibanja odzivajo na globalne procese. Pri tem pokaže, da sta kulturni boj in boj proti patologizaciji tesno povezana. Sprememba odnosa do »norosti« poteka v različnih registrih človeškega ustvarjanja in lahko prav zato postane povezovalna sila. Suely Rolnik smo izbrali za sodobno branje Basaglievega dela tudi zato, ker njena perspektiva omogoča feministično in dekolonialno branje tistega, kar je pri Basaglii mogoče zaznati le v sledeh, čeprav je njegovo delo pomembno tudi za feminizem. Nenazadnje nam stik z Rolnik vzpostavlja polje, v katerem lahko svoje predpostavke preverja in preoblikuje tudi psihoanalitična tradicija.

Rolnik konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let prepozna kot obdobje, ko je moderni subjekt vstopil v svojo terminalno krizo. Iz te krize se je po njenem razvila tako imenovana prožna subjektivnost. Modernega subjekta opredeli kot zaprto in trdno identiteto z jasnimi mejami med seboj in drugim. Takšna podoba discipliniranega subjekta ustreza industrijskemu kapitalizmu z njegovimi togimi institucijami, kamor spada tudi norišnica. Prožni subjekt je drugačen: je prepusten in radoveden do drugega. S tujim se ne sooča več predvsem tako, da ga izključi, temveč ga v antropofagijskem smislu »požre« in preoblikuje v nekaj lastnega. Razlika je v tem, ali takšno srečanje z drugim krepi ali slabi vitalno silo subjekta. Prav ta odprtost je omogočila številne ustvarjalne preboje in subverzivne trenutke v umetnosti in kulturi, kakršen je bil brazilski tropikalizem.

To popularno kontrakulturno gibanje je tuje vplive razumelo precej drugače kot nekaj, kar preprosto prevzamemo ali zavrnemo. Posebnost brazilske neoavantgarde je bila prav v antropofagijskem »požiranju« tujega: v nasilni polifoniji lokalnega in kolonialnega, tradicionalnega in sodobnega ter v rahljanju ustaljenih predstav o tem, kaj naj bi bila avtentična kultura. Izraz antropofagija je v evropskem kolonialnem jeziku sprva pomenil predvsem ljudožerstvo v kontekstu domorodnih ljudstev Amerik in je bil uporabljen kot dokaz njihove domnevne divjaškosti. Brazilski avantgardni pesnik Oswald de Andrade je leta 1928 v Antropofagijskem manifestu to negativno oznako ikonično obrnil v kulturno strategijo. Tuji, predvsem evropski vplivi naj bi postali nekaj, kar je mogoče simbolno požreti, prebaviti in preoblikovati – ne zgolj posnemati ali zavrniti. V tem procesu je lahko nastala nova, samosvoja brazilska kultura, na katero se je nanašal tropikalizem šestdesetih.

Rolnik antropofagijo predstavi kot etično in politično držo srečevanja z drugim, ki jo povezuje z »uporniško subjektivnostjo«. Tropikalizem je umetniška manifestacija prožnosti subjekta, ki drugega sprejme vase in iz njega ustvari nekaj novega. Obnovljeno antropofagijsko gibanje se tako poveže s širšo politiko želje, ki je v pop maniri zajela célo generacijo mladih. Kar se je takrat, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, začelo kot prelom z identitarno subjektivnostjo – kot plastičen in hibriden način bivanja, ki je rušil toge identitete, institucije in hierarhije –, je v osemdesetih postalo ena ključnih lastnosti, ki jih je potreboval nastajajoči kognitivni kapitalizem. Prožnost, ustvarjalnost, mobilnost in sposobnost nenehnega preoblikovanja, ki so bile sprva emancipatorne, je finančni kapitalizem spregledal, instrumentaliziral in spremenil v produktivno silo. Tako je »osvobojena« ustvarjalna delovna silapostala del globalne produkcije podob, življenjskih slogov in novih načinov dela.

Prožnost sama po sebi še ne pomeni emancipacije. Prožni subjekt je odprt za drugost in drugega v antropofagijskem procesu lahko ustvarjalno predeluje: iz srečanja z njim izbere tisto, kar povečuje njegovo vitalno silo ter tako nenehno preoblikuje sebe. Ta isti proces lahko postane tudi reaktiven, kadar subjekt drugemu zgolj sledi, nekritično prevzema že izdelane podobe in načine življenja ter se jim prilagaja. Prav to se po Rolnik v neoliberalizmu od osemdesetih let dalje vse bolj razširi po svetu. Emancipatorni potencial šestdesetih in sedemdesetih let se tako znajde v protislovnem položaju: tisto, kar je bilo nekoč sredstvo upora, postane surovina, ki jo kapitalizem učinkovito uporabi in prodaja.

Brazilsko generacijo, zaznamovano z izrazitim, telesnim in neposredno živetim odnosom do drugosti, je to pripeljalo do nujnosti soočenja z norišnico. Norost je tu svojevrstna univerzalno razredno zaznamovana drugost. Na prelomu subjektivnosti velja: če enotnosti jaza ni mogoče dokončno določiti, potem tudi norosti ni mogoče preprosto opredeliti kot nespremenljivo družbeno odpadništvo. Basaglia je pri tem opozarjal, da z diagnozo, denimo shizofrenije, ne moremo razložiti človeka. Shizofrenija je izraz neke krize. Diagnoza človeka spremeni v objekt, medtem ko je kriza subjektivna izkušnja, ki se vzpostavlja v odnosu med subjektom in njegovim okoljem. Prav ta odnos lahko v krizo spravi tudi tiste, ki naj bi jo nadzorovali: zdravnika, institucijo ali okolje, ki posameznika zavrača. Nelagodje, ki ob tem nastane, se lahko obrne v reakcionaren poskus ponovne vzpostavitve nadzora ali pa v ustvarjalno soočenje z neznanim, ki smo mu priča pri Basaglii in njegovih sodelavcih.

Zavračanje lažje poti, ki jo določajo predsodki – denimo prepričanja, da norost potrebuje izolacijo ali da je to dokončno stanje –, je sledilo prav tej novi logiki. Prav tako tudi novo razumevanje »pacienta« kot proizvoda družbenih in institucionalnih razmer. Brazilski prostovoljci so v Trstu zaradi svoje antropofagijske in protiavtoritarne senzibilnosti prepoznali soroden mikropolitični eksperiment. V tamkajšnji deinstitucionalizaciji so videli aktiven, in ne reaktiven odgovor na krizo identitetnega subjekta. Tudi Basaglia je prepoznal, kako se deinstitucionalizacija in kulturno delovanje povezujeta ter kako pomembna je terapevtska lastnost kulture za resocializacijo, ko je enkrat prestopljen prag izolacije. Kaj je torej tisto, kar ljudi povezuje prav v njihovih protislovjih?

Morda je to na prvi pogled nekoliko naivna teza, pa vendar se zdi, da lahko vezivo iščemo v kulturniškem delovanju. V ustvarjanju novih podob, ki vznikajo iz skupne izkušnje zatiranosti, iz iskanja vitalnosti in iz predstave o tem, kako bi moralo biti oziroma kako ne bi smelo biti. Naklepanje skupnega in odgovornega samoodločanja ima v sebi ustvarjalno sredico. Prav s takšno izkušnjo se Basaglia sreča na svojem potovanju po Braziliji, kjer obišče tudi ustanovo Colônia v Barbaceni, ki jo označi za »koncentracijsko taborišče«. V tej ustanovi so bili zaprti ljudje, ki jih družba ni znala ali želela sprejeti. Poleg ljudi z duševnimi boleznimi tudi kvir osebe, samske matere, revni, otroci brez skrbnikov in politični disidenti. Med njimi je bilo nesorazmerno veliko temnopoltih ljudi. 

Zapuščenost teh ljudi je Basaglio globoko pretreslo in z njegovo pomočjo tudi brazilsko javnost. Kot da je bilo za prepoznanje lastne situacije potrebno srečanje z drugim – sočuten in srdit pogled od zunaj, ki je ponudil izmenjavo za natančnejše razumevanje lastne družbe in za možnost spremembe. Le iz recipročnosti lahko vznikne tudi tisto, kar Basaglia imenuje »optimizem prakse«: pripravljenost delovati, še preden vemo, kam nas bo dejanje pripeljalo. Kolonialna dediščina in izrazitejše rasno nasilje sta bili v Braziliji okoliščini, ki sta zahtevali drugačne odgovore. Basaglia je zato vedno znova poudarjal, da Brazilcem ne more ponuditi rešitev, ampak le izkušnje italijanske reforme. Konkretne poti morajo najti sami, prilagojene lastnemu okolju.

Že srečevanje in skupno iskanje teh poti sta bili pomemben korak: praksa, ki je spreminjala način, kako so strokovnjaki razumeli sebe in svet okoli sebe. Institucija, ki pod avtoritarno in identitarno oblastjo določa meje sprejemljive subjektivnosti, je oblika makropolitičnega nasilja. Suely Rolnik opozarja, da takšnega nasilja ni mogoče odpraviti zgolj z makropolitičnimi sredstvi – z zakoni, reformami ali državno politiko. Tudi italijanska izkušnja ukinjanja norišnic kaže, da je za trajno spremembo potrebna sočasna mikropolitična preobrazba: dekolonizacija kategorij, skozi katere nekatera življenja označimo za nora, kriminalna ali družbeno odvečna. Rolnik zato upor prepoznava prav v nenehni sposobnosti nezavednega, da se v čutno-afektivnem povezovanju z željo in življenjsko silo preoblikuje, namesto da bi pasivno prevzemalo pomene gosposkih režimov subjektivnosti. 

Poglejmo konkreten primer azila v Barbaceni [barbaséni], katerega zapiranje je pospešil Basagliev obisk, vendar je bil proces dolgotrajen. Šele med letoma 2019 in 2026 so iz ustanove preselili še zadnje stanovalce in tako sklenili njeno stopetintridesetletno nasilno zgodovino. V osemdesetih letih so začeli obravnavati akutne primere in ljudem po stabilizaciji postopoma omogočati vrnitev domov. Na območju bolnišnice so nastale tudi prve manjše stanovanjske skupnosti, ki so ljudi pripravljale na življenje zunaj institucije in pozneje postale model za širšo brazilsko deinstitucionalizacijo. Zadnjo zaklenjeno celico so zaprli šele leta 1994. Država je nato v naslednjih desetletjih psihiatrično reformo postopoma preusmerjala iz velikih ustanov v skupnostne oblike obravnave in bivanja. Toda zaprtje azila še ni pomenilo konca njegove logike. Deinstitucionalizacija je dolgotrajen in neenakomeren proces. Fizične zidove je mogoče porušiti veliko prej kot institucionalne in družbene mehanizme, ki so ljudi nekoč držali za njimi.

Protiinstitucionalna psihiatrija je izraz istega »prožnega subjekta«, ki ga spremljamo od začetka oddaje skozi renesanso antropofagije: odraz aktivne in ustvarjalne mikropolitike, ki destabilizacije zakoreninjenih oblik ne obravnava kot patologijo, ampak kot izhodišče za izumljanje novih, življenju naklonjenih svetov. Basaglia govori o novem humanizmu, o prenovi tehnik in strokovnosti, ki potrebujeta novo opravo:

»Če hočemo stopiti iz te situacije, moramo poskušati zgraditi nov humanizem, dati moramo novo obliko človeku, ustvariti predpogoje, da drugi človek ne bi bil sovražnik. Zdravnik je res norčev sovražnik, a ne zato, ker bi bil hudoben, ali zato, ker je medicina sama po sebi prinašalka zla. Stvar je v tem, da tako medicina kot zdravnik v kontekstu bolezni reproducirata isto nasilje in zatiranje, ki obstajata v vsakdanjem življenju. Kakšna je razlika med direktorjem psihiatrične bolnišnice in direktorjem tovarne? Ni je. Oba imata tekoči trak in morata ga uveljavljati. Mi nočemo tekočega traku. Nočemo biti delovodje niti pastirji duš. Hočemo biti realisti s tehtnimi, resnimi stališči in se boriti proti logiki delitve dela v našem svetu.«

S tem lahko sklenemo prvi del oddaje in se vprašamo: kaj sploh ostane od vloge psihiatra oziroma strokovnjaka, ko mora temeljno preizprašati svoj namen, svojo vlogo in institucijo, v kateri deluje?

Glasbeni premor: Yii_Yiiest

Pozdravljene nazaj. Poslušate oddajo Teorema, v kateri danes govorimo o protiinstitucionalnem boju na področju duševnega zdravja. V prvem delu oddaje smo se ustavili pri vprašanju, kako se na novo iznajti kot psihiater, ko začneš zavračati operativni del svoje profesionalne identitete. Zgodovina psihiatrije je namreč v veliki meri zgodovina psihiatrov, precej manj pa zgodovina ljudi z duševnimi boleznimi ali motnjami. Franco Basaglia psihiatrijo razume kot tehniko, ki jo je mogoče uporabiti, zlorabiti ali pa v njej preprosto nadaljevati tako, kot smo bili naučeni. Postaviti se utečenosti po robu pomeni pod vprašaj postaviti tudi predstave o tem, kdo smo – kot strokovnjakinje, delavke ter kot javne in zasebne posameznice. Destabilizacija ustvarja alternativne oblike delovanja. Te odpirajo nova protislovja in nova vprašanja, hkrati pa lahko terapevtsko delujejo na nekatera stara – če jih že ne razrešijo.

Protislovja, o katerih Franco Basaglia venomer govori, bi lahko v temelju razumeli kot razredni boj. Svoje delo je videl kot del delavskega boja, v katerega je trdno verjel. V času njegovega delovanja je bil ta boj mednaroden, složen in emancipatoren ter je posegal v aktualno politično dogajanje. Sam ni prihajal iz delavskega okolja, vendar je verjel v uporabo strokovnega znanja za odpravljanje revščine, ki jo je imel za glavni razlog norosti. Porazne pogoje, v katerih so ljudje živeli, je spoznaval pri svojem delu. Eden temeljnih problemov, s katerim se je kot zdravnik soočal, tako na idejni kot stvarni ravni, je bil, kako človeka vrniti v družbo, ki ga je sama v določeni meri pripeljala v položaj, v katerem se je znašel, hkrati pa ga ne želi več kot svojega aktivnega člana. Nerešljiva naloga je bila torej v zunajinstitucionalnem svetu najti mesto za človeka, ki ga je prav ta svet izločil.

Pri tem ni v pomoč niti dejstvo, da se družbi v procesih vključevanja nastavi ogledalo. V njem se pokažejo njen diskriminatorni ustroj v vsej svoji nefunkcionalnosti in malomeščanske vrednote z glasnimi mehanizmi izključevanja. Skupnost lahko skozi to soočenje prepozna tudi lastno zatiralskost. Ti procesi so boleči, vendar družbeno nujni in lahko tudi zdravilni. Ne gre za mesijansko rešitev. Delujejo bolj kot terapija: ne odpravijo protislovij, ampak omogočijo, da jih prepoznamo, o njih govorimo in jih postopoma spreminjamo – tako na mikropolitični kot na makropolitični ravni. Naloga ozaveščenih strokovnjakov je zato najti načine, kako krmariti med oblastjo in ustvarjanjem situacij, ki si jih oblast ne more preprosto prilastiti. Delavski boj – v našem primeru brazilska srečanja strokovnjakov, ki želijo na novo premisliti smotre svoje znanosti – lahko razumemo kot tak podvig vitalnosti: kot prakso, ki ponovno rehumanizira življenje.

Ko Suely Rolnik govori o »dekolonizaciji nezavednega«, s tem misli na razgradnjo ponotranjenih kolonialnih razmerij moči v želji in telesu – v načinih zaznavanja in odnosa do drugih, ki se nam zdijo naravni, vendar izvirajo iz zgodovine gospostva. To je ena od oblik, v katerih se določeno razumevanje naravnega in kulturnega utrjuje kot samoumevno. Kolonizacija deluje hkrati na vidni ravni, skozi izkoriščanje in rasne hierarhije, ter na nevidni ravni, kjer vsiljuje en hegemonski model subjektivitete in razvrednoti druge, od njega odstopajoče načine bivanja. Dekolonizacija nezavednega zato pomeni ponovno aktiviranje telesne čutnosti, ki zazna utišane načine obstoja, še preden jih zajame prevladujoča kolonialno-kapitalistična predstava o sebi – gre za odpor na ravni vsakdanjega občutenja, iz katerega lahko vzniknejo nove oblike subjektivnosti.

Če to nekoliko slikovito prenesemo v Gorico ali Barbaceno: ko zdravniki vstopijo v norišnico in se neposredno soočijo z nasiljem nad drugim, se odzove telo – z jezo, sočutjem, gnusom, sramom in drugimi afekti, ki povzročajo tesnobo. Ta občutenja so neposredna in jih ni mogoče preprosto nadzorovati, lahko pa se jih uporablja kot sredstvo usmerjanja. V nasprotju s tem je medicina, ki je tradicionalno zgrajena na anatomiji mrtvega telesa, na spoznavanju človeka skozi telo mrtveca kot temelju izobraževanja novega kadra. V tem smislu lahko rečemo, da je tudi psihiatrija dolgo temeljila na »mrtvem umu«: na objektu, ki ga je mogoče opazovati, razvrščati in diagnosticirati, ne pa zares srečati. Kot o tem pravi Basaglia: »Če je bolezen organsko dejstvo, potem psihiatrija nima ničesar opraviti z medicino. Psihiatrija je bila vedno znanost norosti, imela je, če lahko tako rečemo, nekoliko filozofski pogled na norost, vsaj dokler ni stopila v igro pozitivizma, torej do takrat, ko so psihiatri začeli ustvarjati modele nekega uma, ki ne obstaja.«

Basaglia je imel do psihoanalize precej dvoumen odnos. Iz njegovih zapisov in razprav dobimo vtis, da ji ni povsem zaupal oziroma jo je uvrstil v orodje reprodukcije meščanske družbe, kot tehniko, vpeto v njene vrednote. Na razpravah se je nekajkrat pojavilo vprašanje razmerja med razredom in psihoanalizo, vendar je Basaglia takšne razprave praviloma odrinil na področje teorije in vztrajal pri drugačnem okviru, ki so si ga zastavili na srečanjih: osredotočiti se na prakso. Nenazadnje so bili ljudje v času teh razprav še vedno zaprti v norišnicah. Če teorija izhaja iz prakse, se je Basaglii zdelo skoraj neumestno govoriti o psihoanalizi, saj ta v akutni stvarnosti človeka, kronično institucionaliziranega v nehumanih razmerah, ni mogla neposredno ničesar spremeniti. Njena vloga je lahko prišla na vrsto pozneje, ko bi se spremenili sami pogoji, v katerih je bilo mogoče človeka obravnavati. To ne pomeni, da se z vprašanjem nezavednega ni ukvarjal. Zanimalo ga je, kako bi lahko raziskovanje nezavednega skupaj z marksističnim mišljenjem in psihoanalitično tehniko prispevalo k oblikovanju sodobnih tehnik ter izobraževanju strokovnjakov, primernih svojemu času.

Basaglievo razumevanje nezavednega ostaja zasidrano v razrednem izvoru psihoanalize, iz česar izhaja tudi njegovo nezaupanje do nje. Nezavednega tako ne obravnava kot produktivnega in procesualnega koncepta, ki bi ga zgodovinsko in politično oblikovale družbene razmere in bi ga bilo zato mogoče vedno znova začrtati, ne le interpretirati. Klasični marksizem je operiral predvsem na makropolitični ravni – z razredom, ekonomsko strukturo in ideologijo –, v sedemdesetih letih pa se pozornost marksistk in marksistov, zlasti v Franciji, usmeri tudi k mikropolitiki želje in vsakdanje subjektivnosti. Shizoanaliza se je s prelomom z lacanovsko psihoanalizo vključila v ta širši francosko-italijanski tok preizpraševanja psihiatrične misli. Prav ta register mobilizira Suely Rolnik, ko govori o dekolonizaciji nezavednega, in ponovno aktivira antropofagijo kot podobo uporne, ne le kolonizirane subjektivnosti. Nezavedno je lahko uporno takrat, ko ohranja zmožnost, da se iz razpoložljivih fragmentov sestavlja in predrugači samo sebe. Kolonizacija nastopi v trenutku, ko ta ustvarjalna zmožnost preoblikovanja otrpne in se nezavedno ujame v ponavljajoče se, že dane, vsiljene vzorce.

Basaglia pri primerjavi različnih poti demokratizacije psihiatrije izpostavi predvsem razlike med francoskim, angleškim in italijanskim pristopom. Primerjava ostaja v zahodnoevropskem in precej evrocentričnem okviru. Basaglia je zahodni strokovnjak z obrobja, iz gosposke Italije na meji z jugoslovanskim svetom. Perifernost, ki smo jo naslovili že v julijski oddaji, je tudi tukaj pomemben dejavnik njegovega pogleda. Njegova odkrita kritika francoskega sistema, iz katerega se je po njegovem razvila tudi psihoanalitična ideologija, je, da je psihiatrična ustanova v reformi ostala nedotaknjena. Bila je »humanizirana« in bolj horizontalno strukturirana, vendar je še naprej ohranjala avtoriteto psihiatrične stroke po meščanskem modelu. Denimo v dvorcu La Borde, verjetno najslavnejšem francoskem središču institucionalne psihoterapije, so bili pacienti še vedno izolirani in institucionalizirani ter so prejemali iste »terapije« kot prej.

V Angliji so podoben odmik od tradicionalne psihiatrične institucije uresničevali predvsem z majhnimi terapevtskimi skupnostmi, ne pa z obsežno pravno in politično reformo javnega azilskega sistema, kot se je to dogajalo v Italiji. V njih so ljudje lahko dobro funkcionirali in se pripravljali na življenje zunaj institucije. Težava je nastopila, ko so skupnost zapustili in se vrnili v okolje, ki se ni bistveno spremenilo. Po reformah Margaret Thatcher je bil ta prehod še izrazitejši: ljudje so se morali znajti zunaj skupnosti, pogosto brez socialne podpore, ki jim jo je skupnost prej zagotavljala. Prav ta začarani krog vračanja je Basaglia videl kot osrednjo pomanjkljivost pristopa terapevtskih skupnosti. Zanj ni bilo dovolj človeka pripraviti na življenje zunaj institucije. Spremeniti je bilo treba tudi družbo, v katero se vrača, in ustvariti pogoje, v katerih lahko postane njen aktivni član.

Optimizem prakse mu je pokazal, da so spremembe mogoče in da so zanj edina izbira. Po pričevanjih je bil Basaglia izjemno vitalen, šaljiv in karizmatičen človek. Strasten je bil do svojega dela in svojih prepričanj, pa tudi do lastnih protislovij: do svojega buržujskega porekla, šovinizma in drugih dejstev, ki jih je znal prepoznati in z njimi zavestno delati. O svojem delu ni govoril kot o teoriji ali z akademskega stališča. Govoril je o dialektiki, o znanju, ki nastaja skozi delovanje, in v tem je bil ne le zapeljiv, pač pa tudi uspešen. Prav srečanje je bilo zanj ključ, po katerem je mogoče protislovja ozavestiti in jih preizkušati v praksi. Tako se meje premikajo, po potrebi izbrišejo ali pa le znova vzpostavijo na drugačnem mestu. Naj gre za moškost, bolezen ali oblast.

Kljub nežni, a obenem izraziti moški avtoriteti se njegova prizadevanja in analize družbe srečujejo s feministično kritiko. Njegova kritika psihiatričnih institucij se je osredotočala predvsem na razred in oblast, vprašanje spola pa je brnelo v ozadju. Menimo, da so intersekcijski primeri, kot je njegov, pomembni za vitalnost in budnost feminističnih in psihoanalitičnih teorij. Razumevanje družine in azila kot prostorov institucionalnega nasilja odmeva v feministični kritiki patologizacije ženskega vedênja. Zakon 180 je posegel tudi v strukture zapiranja, ki so bile dolgo uporabljane za nadzor nad ženskami, hkrati pa je razbremenil matere, sestre in babice, ki so pogosto nosile breme skrbi za sorodnika v duševni stiski. Tako imenovana Basaglieva reforma iz leta 1978 je odredila postopno zapiranje psihiatričnih azilov in vzpostavila sistem obravnave, ki temelji na skupnostnih in teritorialnih službah ter spoštovanju pravic pacientov. Bolj eksplicitno feministično razsežnost Basaglieve zapuščine predstavlja delo njegove sopotnice in sodelavke France Ongaro Basaglia, ki se je aktivno zavzemala za pravice žensk, obravnavala vprašanje nasilja nad ženskami ter sodelovala pri reformi italijanske zakonodaje o splavu, ki je potekala sočasno.

Kar je paru v njuni razliki skupno in s čimer zaključujemo ta diptih o delu Franca Basaglie, je prepričanje v nomadskost subjekta. Prepričanje, da prožnost in gibljivost nista pozitivni danosti, da pravzaprav nič ni neomajno in da ni ničesar, česar ne bi bilo mogoče obrniti v reakcionarno smer. A hkrati v človeku delujejo mehanizmi, ki se lahko ustvarjalno naravnajo proti stiskam, krizam in razpadom. Magdalena Wiśniowska, umetnostna kritičarka in filozofinja – in tako se za konec spet vračamo k umetnosti –, je zapisala nekaj takšnega: 

Vsi vidimo isto, ko zapremo oči, ne glede na to, ali smo moški, fašist ali nomad. To ni tema, ampak nekakšna podoba, ki ostane v očesu, podobno tistim podobam sonca, ki jih je poljski modernist Władysław Strzemiński slikal konec štiridesetih let. Te podobe so več kot fiziološki pojav, več kot vidni vtisi, ki vztrajajo še dolgo po tem, ko izvornega vira svetlobe ni več in naši fotoreceptorji, preutrujeni in preobčuteni, zaostajajo za spremenjenimi svetlobnimi razmerami. Takšno podobo lahko razumemo tudi kot vse tisto, kar nosimo s seboj v vsakdanu: rutine in organizacijske strukture, neskončne sezname opravil, zaradi katerih ponoči ne moremo spati. V širšem smislu sem sodijo tudi ekonomije, znotraj katerih delujemo, družba, v kateri funkcioniramo, ter zgodovine in kulture, katerih soudeleženci smo.

Slikarke se s temi vztrajajočimi podobami srečajo vsakič, ko začnejo slikati. Kot nam ob razpravi o delu Francisa Bacona nepozabno pove francoski filozof Gilles Deleuze: slikarsko platno nikoli ni prazno. Vedno je že polno, pravzaprav prepolno, da bi lahko slikar takoj začel delati; napolnjeno je s »stvarmi v slikarjevi glavi, okoli njega ali v njegovem ateljeju«. Vedno obstajajo »danosti« in slikar se mora odločiti, katere bo uporabil – še pomembneje pa, katere so zgolj ovire, celo prepreke, ki se jih je treba znebiti.

Slikarka, fašist in nomad v temi vidijo iste stvari, vendar se do njih ne vedejo enako. Slikar, kakršen je Bacon, izbira. Fašisti uživajo v uničevanju določenih družbenopolitičnih struktur, saj jim to daje občutek moči. Tu je veliko nihilizma. Nomad pa vidi vse: bremena in ovire, vendar kljub njim uspe izrisati pot, kot da te strukture ne bi bile ovira, kot da bi bil prostor povsem odprt, neoznačen in gladek za prehajanje. Nomadi ovir ne uporabljajo za določanje svoje poti. Ne rečejo: danes bom potovala od te točke do one, z zemljevidom v roki, po zvezdah in s kompasom, ker želim doseči določen cilj in se tam ustaliti. Ovire ne določajo smeri, v katero se nomadi namenijo. Svoje zemljevide prepustijo vetru in gibanje nosijo s seboj.

Lektoriral je Aleš. Tehniciral je Edi. Brala sva Tnik in Premica.

Glasbene podlage in premore je pripravil Luka Zabric.