Vrelo ruvaštvo
Dve mladi moški telesi v spodnjem perilu, ki sta s fotografije Špele Šivic pod naslovom Moška v spodnjicah začetek marca krasili ljubljanske plakatne postojanke, sta bili dovolj, da se je recenzentka na prvi marčevski petek odpravila na večerni ekskurz v dvorano Duše Počkaj v Cankarjevem domu. Pišoča si z ustvarjalsko ekipo koreografinje Burje Podlesnik in plesalcev Oscarja Magnussona in Koena Kaya Eya, če za trenutek uporabimo to popularizirano sociološko razdelitev, deli generacijsko pripadnost generaciji Z, kar že vnaprej poglobi njena pričakovanja do možnosti poistovetenja s prihajajočo vsebino.
Scenografija in luči Veronike Hane Grubič se izkažejo za minimalistične. Ob vstopu v dvorano je pred nami skupina stolov razpostavljena ob stenah okoli odra, obstaja pa tudi možnost bolj klasičnega spremljanja s tribunsko postavljenih vrst sedišč. V to obkoljeno black box postavitev ob luči vstopita plesalca. Opremljena s plastenkama vode, razgaljena v spodnjem perilu, ki ga je napovedoval naslov, in opremljena s kolenčniki, ki takoj nakazujejo možnost padcev oziroma pripravljenost na ekstremnejšo fizično aktivnost.
Telesi po prostoru postopata napreženo. Plesalca vstopita v igro strmenja in po omejenem prostoru drsita v izogibu, a hkrati napadalni drži. Potem naenkrat skočita drug v drugega. V dvoboju z rokami telo ob tla spodnese drugo, z izrazito dominantno pozicijo naslona enega plesalca na vrat drugega.
Po sprostitvi te situacije z odmikom in približevanjem vstopata v podobne. Vsakič en plesalec drugega pritisne ob tla ali v kot omejenega prostora, pri čemer vsakič zamenjata dominantno in submisivno vlogo. V odmikih večkrat pijeta iz svojih plastenk vode, s čimer se energija vsakič sprosti, gledalka pa njuno početje laže prebere kot trening neznane borilne veščine.
V početju plesalcev se sicer hitro navkljub nasilnemu prevzemanju dominance enega telesa nad drugim pojavi določena mera igrivosti in komike. Telo spusti drugo tako, da to drugo skoraj zanese v publiko, razporejeno okoli odra, ki je v njunem plesu teles tako konstantno na preži pred letečimi človeškimi udi. V drugem trenutku plesalec poseže po plastenki vode, medtem ko mu drug zažvižga in ga prisili v ponoven napad.
Sicer v skladu s pričakovanji gledalke, telesi prijeme in dotike držita v vedno daljših sekvencah, le-te pa se spreminjajo v čutnejše in nežnejše. Nekajkrat se telesi sprostita v intimnejšo bližino. Ležita drugo ob drugem na tleh skoraj kot v poletnem opazovanju oblakov. Nekaj časa na tleh iščeta samostojne poze v lastni igri, ko pa se zadaneta drugo ob drugo, prvič vstopita v namerno daljši naslon in objem.
Spet dvigneta raven energije in iz objema preideta v padanje oziroma razmetavanje svojih teles po prostoru. Eden svojo vodo zlije drugemu v usta. Ta jo izpljune nazaj vanj. Drugi v nasprotju s pričakovanji svojo najprej pogoltne. Ob drugem požirku iz plastenke jo šele izpljune vanj. V takih drobnih trenutkih predstava efektivno dramaturško (dramaturginja: Maša Radi Buh) gradi tenzijo in komiko, v kateri je s poigravanjem s pričakovanji gledalke najmočnejša. Medsebojni napadi z izpljunki obeh plesalcev se zdijo kot mačo nadomestilo za resničen poljub, voda ki jo nato polijeta po tleh celotne dvorane pa kot prikaz erotične mokrote, katerekoli že.
Plesalca se nato v diagonalah mečeta po razmočenem prostoru kot po vodnem toboganu v pustolovskem parku ali postaji z milnico na kakšnem zabavljaškem glasbenem festivalu. Eden drugega po razmočenih tleh zavrti kot vrtavko, nekajkrat pa se skoraj poženeta v publiko, kateri v svoji bližnji poziciji nikoli ne more biti popolnoma udobno, tako kot segmentu publike na tribunah, ki v svoji sproščenosti lovi več komike situacije. Predstava se po vsem cirkusu le konča z večkrat nakazanim poljubom ter tako zacementira temo in razpusti vso predhodno zgrajeno tenzijo.
Ob videnem se pojavljajo asociacije na tematsko nekoliko podobne podvige v, denimo, pred dvema letoma na festivalu Mladi levi ogledani predstavi Zadeti (dve ali tri besede o ekstatični moškosti) Daniela Victorie, Michała Salwińskega in Aljoše Lovrića Krapeža, ki se je ukvarjala s pomenom moškosti ter odrskim iskanju čutnosti in ekstaze. Ali pa recimo na predstavo Cuir Arna Ferre in Gillesa Poleta, ki je bila del programa predlanskega festivala Spider. V slednji sta se dve moški telesi prav tako lovili med fizično borbo in izkazovanjem intime. Po drugi strani bi asociacije lahko iskali tudi v drugih umetniških medijih in popularnejši kulturi. Na misel pridejo, recimo, belgijski film Le Paradis Zena Gratona , ki smo ga 2023 lahko ujeli v Kinodvoru in se ukvarja z romantično navezanostjo dveh mladinskih prestopnikov v popravnem domu, domači film Posledice, Darka Štanteta, ki ima podobno noto, v malo drugačni niansi pa tudi aktualna serija Vroče rivalstvo, ki je s svojo erotično tenzijo med dvema hokejistoma začetek aktualnega leta preplavila internet.
Zdi se, da je tema iskanja moške nežnosti znotraj dominantnejših družbeno percipiranih maskulinih figur torej nekaj, kar v zadnjih letih porašča tako robnejšo umetniško kot tudi popularno kreativno sfero. Vprašanje, ki se ob tem poraja, je sicer, ali aktualna družba oziroma bolj specifično generacija Z, katere pripadniki so tako koreografinja in plesalci kot tudi pišoča, le ni prestopila praga fetišizacije določenega modela homoerotičnih odnosov.
Pa če se zdaj za konec zamislimo in potopimo v videno, moramo žal priznati, da se ne zdi, da je delo pred nami postavilo kakšno svežo perspektivo. Kot omenjeno, je posebej izstopala njegova dinamičnost in poigravanje tako med telesi kot tudi s publiko, s čimer je ostalo v simpatičnem spominu, znotraj širšega družbenega in umetniškega konteksta pa se zdi, da na obzorjih ni nič novega.
Dodaj komentar
Komentiraj