Najdeno v prevodu
Improvizacijska predstava BRIDGES–HIDAK–MOSTOVI–PONTI–PONTS v produkciji KD IGLU in Kulturnega centra Mostovna ter organizaciji Juša Milčinskega z večjezičnostjo preči vrzeli različnojezičnosti. Nemara bi bilo celo točneje trditi, da z nepotrebno zakomplikacijo prečenja teh vrzeli ustvarja prostor za komičnost in nepričakovano. Kot namiguje že naslov predstave, se ustvarjalci, katerih materinščine so slovenščina, italijanščina ali francoščina, tu želijo pomeriti v … jeziku? Različnih oblikah jezika? No, nekaj takega … če se prebijemo preko konceptualne nekonciznosti, utegnemo odkriti kar nekaj intrigantnih idej in metod dela.
Uprizoritveno je nemara še najzanimivejši prvi prizor: kot v frenetični telenoveli na oder priletijo Timothée Ansieau, Ophélie Trichard in Ollie Rasini, ki v angleščini uprizorijo melodramatično situacijo – smešno, ker je pretirano klišejska. Nato Vid Sodnik in Peter Frankl kot režiserja ustavita prizor, češ dejmo ne angleščine. Prizor se ponovi, le da vsi igralci uporabljajo svoje materne jezike. Režiserja ponovno ustavita prizor, češ nihče vas ne razume. Prizor se ponovi s pretirano fizičnosjo, a nem. Tudi to se ne razume. Režiserja zato igralcem naročita, naj se iz publike naučijo slovenščine, s čimer odprejo prostor za vnos nepričakovanega. Po konzultaciji z arbitrarnimi gledalci se performerji na oder vrnejo z vsak po eno arbitrarno slovensko besedo ali frazo. Prizor, ki na podlagi tega nastane, je smešen a na dobrodošli globlji ravni. Ne več le iz klišejskosti in nerodnosti, temveč tudi iz dodatnega védenja, ki ga imamo o performersko improvizacijskem izzivu pred nami gledalke.
Že samo s prvim prizorom Mostovi metauprizoritveno razgalijo prekomerno zanašanje na besedo, kot obliko sporazumevanja performerjev, in podajanja sporočila. Bolj eksperimentalne impro predstave besedo včasih povsem zaobidejo v prid fizičnih registrov. V zabavnem impru tipa IGLU pa sta slovenščina ali – v primeru vsaj ene osebe iz tujine – angleščina, vse preveč samoumevni stalnici. Roko na srce, je tako tudi v vsakdanjem sporazumevanju. Zakaj pa bi želeli angleščino zaobiti, morda za voljo izreka antiimperialistične kritike? Mogoče, Mostovi se s tem ne ukvarjajo, zanje je nenaden poskus eliminacije lingue france predvsem izziv za nastanek komičnih situacij.
Preostanek predstave je v celoti improviziran v obliki krajših skečev. Mehanika komike je na polni ogled: performerka lahko ponavlja slovenske besede, povedane ji v uho, v interpretaciji besed pa se mora znajti. Smešne so neskladnosti, še bolj pa naključno ujete skladnosti. Smešni so nesporazumi, do katerih pride, ko vsak od performejev govori svoj jezik. A potem ustvarjalci stopijo še korak dlje: Francoz s sicer popolno angleščino ustvari prizor s polomljeno francosko angleščino. Performerji, ki ne znajo italijanščine, ustvarijo prizor s ponavljanjem zgolj tistih nekaj italijanskih besed, ki jih poznajo. Ali pa prizor, kjer na mesto nepoznanih tujk stopijo medmeti.
Takšni prizori razširijo dojemanje jezika iz zgolj vokabularja in sintakse, na živete izkušnje. Kako se zmeniti v tujejezičnem kontekstu z neobladanjem tamkajšnjega jezika? Na kratko, hitro pride do nesporazuma, v francoskem primeru tudi temperamentnosti. A z nacionalnimi stereotipi Mostovi načeloma ne operirajo, kakšen se pač prikrade vmes, najbrž kot pritiklina samih performerjev. Razen tega pa mojstrski improvizator načeloma nekaj predlaga, drugi mojstrski improvizatorji ga podpirajo, tretji pa vnese nekaj nepričakovanega. Mehanično zanimiva je v tem oziru predvsem sposobnost medsebojnega zaupanja performerjev ter lučnega in zvočnega mojstra Maxa Moroja-Sibilota, ki včasih podpira, drugič preobrne, tretjič pa zgolj na pravem mestu z zatemnitvijo dvorane, prizor zaključi.
Še največ prostora interpretaciji odpirajo nemi prizori, bodisi pantomimični bodisi povsem abstraktni, kjer eden od performerjev predlaga fizično dejanje, drugi pa se vanj vključijo, četudi ni nujno, da vsi vedo, kaj delajo. Tudi tu pride do svojevrstne komedije zmešnjav, a se zdi, da so ti prizori nekoliko potisnjeni v ozadje. Pantomima se zdi vključena kot zgolj košček neverbalnih registrov jezika v predstavi, ki največ prostora daje verbalnim registrom. Mimika in govorica telesa sta povsem korektno vključeni, vendar predvsem kadar je prisoten tudi govor, četudi blebetanje.
Prej kot predana raziskovanju, uprizoritev zato učinkuje namerno štorasta. Kot da bi že odkrila univerzalni jezik, s katerim bo zgradila naslovne mostove med vrzelmi sporazumevanja, a to ne bi bilo dovolj zabavno. Nič zato, le uvodno opredeljeno poslanstvo se zdi malce prazno: predstava ne raziskuje različnih vrst jezika, prej v njih išče in najde komični potencial.
Predstava je zato zelo zabavna, na trenutke gre občutiti tudi zelo dobrodošlo ranljivost performerjev – predvsem, kadar se trudijo z nepoznanim jezikom –, in življenjskosti – ko črpajo iz osebnih anekdot –, a razen tega je predvsem smešna. Četudi je formula poznana, ji domiselno ustvarjen format različnojezičnosti vdihuje svež zrak. Morda najmočnejše točke predstave pa še sploh nismo omenili, namreč, da je improvizacijska predstava Mostovi modularna: v gostovanjih na različnih prizoriščih se prilagaja različnim predominantnim jezikom. V nehierarhiziranem ansamblu tako vsak od performerjev lahko pride do izraza, lokalne publike pa se počutijo neposredneje nagovorjene. Zadnja dimenzija – razumljivost – pa se razlikuje od gledalca do gledalca, glede na količino jezikov, ki jih pozna. Pišoči sem si ogledal zgolj eno od neponovljivih izvedb v Pionirskem teatru, kjer se je v soboto zaključila ekipina prva mednarodna turneja.
Dodaj komentar
Komentiraj