Kadar ne morem ničesar storiti, se smejim
Ko je fotr pil, zapravil vse in nismo imeli plačanih položnic. Vsak drugi mesec so nam odklopili štrom, TV in telefon. Bit brez denarja, pa zraven še najstnik … nič kaj luštno. Pa toook sm hotla bulerje met.
Cikel neprijetnih, serijo improviziranih gledaliških predstav, smo na Radiu Študent že ujeli z začetno predstavo Sram. Tokrat nadaljujemo z drugim delom, imenovanim Nemoč, ki sta ga ravno tako na oder spravila Jošt Jesenovec in Olivija Grafenauer, v tokratni izvedbi z glasbeno pomočjo Andraža Mazija. Če se koncepta ne spominjate preveč dobro, gre za cikel raziskovanj neprijetnih čustev. Z anketo, razposlano na naključne e-poštne naslove, performerja pridobita odgovore, na primer na poziv: »Opiši situacijo, v kateri si občutil_a nemoč.« Zbrane anonimne zapise nato uporabita na licu mesta, tokrat torej 23. septembra na Gornjem odru v Ljubljani.
Nemoč občutim, ko spremljam dnevne notranjepolitične in zunanjepolitične novice. Prihaja desna avtoritarna vlada, menijo se v ozadju, skrito očem javnosti, in jaz se počutim, kot da ne morem narediti nič, da ta vlada ne bo sestavljena. Hkrati Trump vsak dan nori z novimi oboroženimi spopadi, na katere sama težko vplivam.
Z nekaj prebranimi zapisi se s publiko, za katero na Gornjem odru še niso našli optimalne razporeditve, soočita že omenjena Jesenovec in Grafenauer. Po žalostnih, obupanih, nekaj smešnih, globalnih ali zelo intimnih situacijah se potopita v prizore, za katere največkrat prevzame pobudo Jesenovec, včasih pa tudi glasbenik. Vsebinsko se segmenti vsaj bežno navezujejo na katerega od zapisov, včasih pa besedilo preoblikujejo v nekaj absolutno popačenega, sprevrženega ali preprosto – smešnega.
V prvem letniku sem imela velike težave z matematiko.
Glede obvladovanja svoje obrti, torej improvizacije, ni nobenemu od nastopajočih prav nič za očitati. Vsi trije akterji se odzivajo drug na drugega, celo na publiko, v odzivanju so hitri in prizore takorečeno »peljejo naprej«; ne pustijo jih stagnirati na neki nerodni točki. Gibalno, vsebinsko in glasovno, oziroma zvočno, so nastopajoči dovolj razgibani, da s to medsebojno dinamiko uspešno zadržujejo pozornost gledalcev pri dogajanju samem. Količina smeha, prisotna v dogajalnem prostoru, je ogromna, skoraj ni vsebinskega odseka, med katerim se ne bi dogodilo vsaj nekaj smešnega. In točno tu se poraja naše vprašanje – ali je impro gledališče res dobro le, če nas zabava?
Nemočno sem se počutila, ko sem opazovala teto, kako tone v alkoholizem, kako je nesrečna v življenju, in nisem vedela, kako ji lahko pomagam. Niti si ni pustila pomagati, ker je vse ljudi odrivala od sebe. Težko je gledati človeka, s katerim si preživel celo otroštvo, kako trpi in je obupan. In nemoč ob tem, kaj dela alkohol naši družbi, kako sprejemljiv je, a hkrati uničujoč!
Od kod točno prihaja ideja, da je gledališki impro dober le, če je zabaven, če je smešen, nismo prepričani. Od šolske impro lige oziroma ŠILE do profesionalnih gledaliških improvizatorjev IGLU-ja – vse te »ravni« improvizacije se vedno obračajo k humorju. Do neke mere je to seveda razumljivo – smeh je neprekosljivo orodje za sprostitev. Pa vendar, kaj točno brani sferi improviziranega gledališča neko mero resnosti, morda pomuditve pri neprijetnem? Zakaj se improvizator, ki ne nasmeji publike, počuti, kot da je nekaj storil narobe?
Ko je moj prijatelj iz otroštva pri dvaindvajsetih naredil samomor.
Jasno je, da smeh v še tako težkih trenutkih lahko razbremeni človeka, včasih celo cel prostor ljudi. Je eden izmed najpogostejših načinov spopadanja z neprijetnim, nepričakovanim ali nerodnim. V nekaterih trenutkih pa postane neprimeren. Tega sicer ne moremo očitati snovalcem cikla predstav, saj publike nikoli ne postavijo v položaj, ko bi se ta krohotala nečemu tragičnemu – ostaja pa vprašanje, kaj storiti z neprijetnimi situacijami in čustvi, kadar se ne morejo nujno izraziti zgolj skozi smeh. Cikel neprijetnih se ipak spopada z naslovnimi občutki – neprijetnimi! Odzivi nanje so lahko zelo raznoliki, v uprizoritvi pa prevladuje občutek, da se teh, »strašnejših« čustvenih odzivov vendarle raje ne bomo dotikali. A z ustvarjanjem distance do obravnavanih tem dobimo le enoznačen pogled nanje; občutkom ne damo prostora, da bi bili resnično izraženi in morda na neki točki celo razrešeni.
Ko sem v finančnih težavah in nimam več idej, kako še kreativno kolobariti z možnimi viri, da bi bilo dovolj, kako splavati na površje.
Izogibanje poglobitvi v te neprijetne, resnične, življenjske, boleče teme v vsakdanjem življenju prakticiramo precej pogosto. Svoje negativne občutke ali neprijetna čustvena stanja radi umaknemo na stran, jim ne damo prostora, da bi se jasno izrazili in da bi jih mi sami imeli priložnost začutiti ali sploh artikulirati pred sabo … kaj šele pred kom drugim! Vsaj na začetku brani zapisi so anonimni, še dobro. Tako se namreč laže izognemo soočenju z neprijetnim. Pa vendar, kaj potem ostane smoter uprizarjanja zbranih izpovedi? Z vsakim prebranim sporočilom nam seveda uspe čustvovati, z vsakim prebranim sporočilom v sebi zlahka najdemo primerljivo izkušnjo, v kateri smo tudi mi začutili nemoč. A z vsakim prebranim sporočilom se vprašamo – no, kaj pa naj s tem?
V nemoči drugega začutimo lastno nemoč. Morda so nam performerji pravzaprav olajšali čustvovanje – začutili smo ga že ob poslušanju osebnih izkušenj in prebranih naslovov časopisnih prispevkov. Morda prav zares ni nikakršne potrebe po tem, da bi nemoč čutili, zares čutili še ob odrski iteraciji zapisanega. Kajti vprašanje bi ostalo isto – kaj pa naj s tem? In odgovor bi se najbrž glasil: »Nič. Saj ničesar ne moreš.«
In v takih okoliščinah nam res ne preostane dosti drugega kot smeh – pa naj bo zaradi absurdnosti, olajšanja, nemoči ali čistega, trapastega in sproščenega veselja. Morda bi lahko rekli, da se vsa ideja cikla zvede na misel, da se lahko tudi z neprijetnim ubadamo na prijeten način; prisostvovati nečemu prijetnemu pa se tudi tokrat izkaže za – prijetno.
Dodaj komentar
Komentiraj