Nekoč je za devetimi črnogorskimi gorámi in devetimi albanskimi vodámi, kjer se pozimi sneg prilepi na streho in se poleti kamen tako segreje, da ga zvečer še dolgo ne moreš prijeti z golo roko, živela družina, ki je imela hišo, nekaj zemlje, hčerke in enega samega sina, ki je bil jadan.

Prvorojenka je bila pridna – znala je molsti, zakuriti ogenj in sedeti za mizo tako tiho, kot se za dekleta spodobi. Vendar pa je imela deklica tudi nekaj, česar sin Jado ni posedoval: imela je vatrenu balkansku krv. Ko je bilo treba popraviti streho, je nanjo splezala brez oklevanja. Ko je sosed pripeljal bika, da bi ga okronali za vola, ga je znala pridržati. In ko se je bilo treba odločiti, kdo bo nekoč stal na čelu hiše, se je oče nekega večera dolgo držal za brado in gledal v ogenj. Naslednje jutro ji je ostrigel lase, ji nadel hlače in dal novo ime. Naša vatrena je začela manspreadati skupaj z drugimi moškimi, delati z njimi in hoditi po vasi tako omarasto, kot so hodili oni. Ljudje so vedeli, kdo je bila, in vedeli so, kdo je zdaj.

Tako so se na teh skalnatih koncih rojevale balkanske zaprisežene device – ženske, ki so zaradi zaobljube, bede ali ponosa odložile svoje ime in oblekle hlače, da so lahko nosile rod, sekale drva in umirale kot moški.

Različne oblike ženskega celibata so izpričane že v antiki, zato nekateri teoretiki postavljajo izvor zapriseženih devic na Balkanu v antične čase. Večina strokovnjakov pa meni, da za zgodovinsko kontinuiteto ni dovolj dokazov in postavlja temelje te tradicije v petnajsto stoletje. Takrat so se v predosmanskem in osmanskem Balkanu oblikovale specifične družbene strukture, ki so omogočale njen obstoj. Institut se je oblikoval predvsem v severni Albaniji, na Kosovu in v Črni gori, kjer so se prepletale patrilinearne in patrilokalne družinske strukture, sorodstveno organizirane skupnosti, lokalno običajno pravo ter kultura časti in krvnega maščevanja.

Čeprav so se po vsej Evropi pojavljale ženske, ki so se preoblačile v moške, je posebnost balkanskih zapriseženih devic v tem, da njihova praksa ni bila individualna ali začasna strategija preživetja, temveč institucionalizirana družbena ureditev, ki je zagotavljala formalno priznano preobrazbo spolne vloge. V zahodnoevropskih kontekstih je bila praksa »cross-dressing« pogosto povezana z gledališčem, kazenskimi praksami ali osebno identiteto. Zapriseženo devištvo na Balkanu pa je predstavljalo jasno določen družbeni status, ki je bil povezan z odgovornostmi in pravicami, značilnimi za moške. Balkanske zaprisežene device torej niso bile zgolj posameznice, ki so se odločile za drugačen način oblačenja. Delovale so v skladu z zakoreninjeno kulturno prakso, ki jim je sicer omogočala dostop do moških privilegijev, a je ta dostop pogojevala z zaobljubo celibatu.

Na Balkanu so bile skozi zgodovino zabeležene različne oblike zapriseženih devic, pri čemer vsako poimenovanje odraža specifične značilnosti, vezane na določen čas, kraj in tradicijo. Kljub razlikam v poimenovanju imajo vse oblike skupne značilnosti – gre za osebe ženskega biološkega spola, ki so v odsotnosti močne moške figure prevzele vlogo glave družine. Ob tem so pogosto prevzele tudi maskulino spolno izražanje, tako v oblačenju kot v vedenju, ter uživale družbeni status, ki je bil sicer rezerviran za moške. Prav tako so se zavezale družbeno pričakovanim odgovornostim, ki pritičejo moškim, in sicer sodelovanje v bitkah ter krvnih sporih, po drugi strani pa so bile deležne privilegijev, kot je kajenje, pitje alkohola, socializiranje z moškimi, prevzele so lastništvo zemlje in sodelovale na vaških sestankih. Med najpogostejše izraze za balkanske zaprisežene device spadajo tobelija, virgjinéshë, vajzë e betuar ter ostajnica. Tobelija izhaja iz turške besede tövbe, kar pomeni zaprisega. V albanščini virgjinéshë pomeni »devica«, vajzë e betuar pa »zapriseženo dekle«. Na srbskem območju se je zanje uveljavila beseda ostajnica kot »tista, ki ostane v očetovem gospodinjstvu«. 

Med lokalnimi praksami so vedno obstajale večje in manjše razlike. Tudi znotraj ene lokalne tradicije pa ni mogoče govoriti o absolutih. Tako so nekatere ženske obdržale svoje ime, druge pa prevzele moškega; nekatere so obdržale ženske zaimke, medtem ko so druge prevzele moške. Večina je začela nositi »moška« oblačila, a so obstajale tudi izjeme. Večina se je družila z ostalimi moškimi, vendar so nekatere vstopale tudi v ženske prostore in se družile z ženskami. Mnoge so v svojem novo pridobljenem položaju, ki jim je omogočal številne privilegije, uživale. Nič manj pa jih ni v intervjujih obžalovalo svoje zaprisege, ki je niso mogle prelomiti. 

Med vsemi balkanskimi različicami je albanska tradicija zapriseženih devic deležna največ znanstvene pozornosti in tudi v današnjem prispevku se bomo podrobneje posvetili prav njej. Največ informacij imamo o albanskih zapriseženih devicah, zahvaljujoč obsežnim terenskim raziskavam angleške antropologinje Antonie Young v 90-ih letih in kasnejšim nekaj študijam, ki so fenomen podrobno dokumentirale prav na območju severne Albanije. 

Medtem ko prvi pisni viri segajo v 19. stoletje, ko so evropski popotniki in antropologi začeli sistematično beležiti posebnosti balkanskih družb, je eden pomembnejših virov albanski Kanun – ustni zakonik, ki je določal pravila vedenja in družbenih odnosov v tradicionalnih plemenskih skupnostih. Določal je patrilinearno in patriarhalno ureditev družine ter družbe. Ženske niso smele voliti, voziti, služiti denarja, kaditi, posedovati orožja, sklepati poslov ali nositi hlač. Čeprav je bil Kanun v pisni obliki prvič kodificiran šele v prvi polovici dvajsetega stoletja, je njegova vsebina temeljila na mnogo starejših običajih in normah, ki so se prenašali iz roda v rod.

Prav Kanun je določal tudi postopek, kako je ženska lahko postala zaprisežena devica. Sam obred zaprisege je potekal pred skupščino vaških ali plemenskih starešin, navadno pred dvanajstimi pričami, pred katerimi je morala ženska izreči nepreklicno zaobljubo dosmrtnega devištva. Šele po njihovi potrditvi svoje odločitve si je lahko ostrigla lase, se preoblekla v moška oblačila ter spremenila svoje ime. Kršitev zaobljube je bila praviloma kaznovana s smrtjo, čeprav ni povsem jasno, ali se je ta kazen dejansko izvrševala. 

Albanske ženske so se za zaprisego devištvu najpogosteje odločile iz štirih razlogov. Prvi možni razlog je bil, da v družini ni bilo sposobnega moškega, tako da so prevzele njegovo vlogo, da bi ohranile družinsko linijo. V tem primeru so delovale kot neke vrste »varnostni ventil« patriarhalnega sistema. V intervjuju z Antonio Young je ena izmed zapriseženih devic Lule dejala, da je po smrti staršev in ob nesposobnosti svojega brata prevzela vodenje družine ter upravljanje zemlje. Ob tem je poudarila: »Obema staršema sem na smrtni postelji obljubila, da bom poskrbela, da družina ne bo osramočena ... Ponosna sem, da upravljam dom, družino in zemljo, kot je to pred menoj počel moj oče.« 

Podobno je Pashke po bolezni strica prevzela vlogo družinskega patriarha in opravljala težka gorska opravila, njen stric pa je hvaležno priznal: »Bila je sin, ki ga nikoli nisem imel – brez nje ne bi mogel preživeti.«

Drugi pogost razlog je bilo izogibanje dogovorjeni poroki, saj bi sicer prekinitev zaroke lahko povzročila sramoto in krvno maščevanje. S tem je institucija zapriseženega devištva v severni Albaniji predstavljala edino možnost za ženske, da presežejo tradicionalne patriarhalne omejitve in pridobijo status ter svobodo, ki sta bila sicer rezervirana za moške. Shkurtan je svojo odločitev pojasnila z besedami: »Nisem se želela poročiti in imeti nekoga drugega, ki bi mi vladal – jaz sem tista, ki vlada.«

Njihova odločitev ni temeljila na zanikanju spolnosti, temveč na družbeni koristi. Selman je posmehljivo dejala: »Ali obstaja kakšen moški, ki bi se odločil postati ženska? Seveda ne. Moški je povsod bolj privilegiran.«

Tretji razlog je bilo krvno maščevanje samo – v primerih, ko so moški sorodniki ostali skriti pred maščevanjem, je hči prevzela moško družbeno vlogo. V teh primerih so bile zaprisežene device pripravljene uporabiti orožje in sodelovati v spopadih. Dilore je glede svoje odločnosti povedala: »Usmerila sem puško vanj in mu zagrozila, da ga bom ubila; na koncu me je prosil za življenje!«, kasneje pa je obžalovala le to, da so ji komunisti odvzeli konja in puško. 

Posebno četrto skupino so predstavljale murgéshë – celibatne ženske, ki so bile povezane s katoliško cerkvijo. Živele so kot redovnice, a so nosile moška oblačila.

Ne glede na specifičen razlog ali okoliščine je bil prevzem moške identitete pri zapriseženih devicah vedno povezan z ohranjanjem družinske časti skozi sposobnega potomca. Vendar pa, kot poudarja Srdjan Karanović, režiser filma Virdžina iz leta 1991, zaprisežena devica »ni moški v smislu spolnosti, temveč v smislu družbene moči«. Njihova moškost je bila torej predvsem družbeni konstrukt, ki jim je omogočal dostop do pravic in odgovornosti, ki so bile sicer ženskam nedostopne.

Med letoma 1944 ter 1991, ko so Albanijo zajeli komunistični časi Enverja Hoxhe, je bil cilj izkoreniniti vse, kar je dišalo po plemenskem ali tradicionalnem in najbolj je v nos bodel Kanun. Predstavljal je namreč neposredno grožnjo centralizirani oblasti, saj je vzpostavljal vzporedni pravni red, ki ni temeljil na državi, temveč na klanu, časti in krvnem maščevanju. Hoxha ga je zato prepovedal; vsakršno sledenje kanunskim predpisom je bilo označeno za izdajo in kaznovano z visokimi zapornimi ali celo smrtnimi kaznimi. Iz kolektivnega spomina je želel izbrisati patriarhalno-kapitalistične norme, in jih nadomestiti z enotno socialistično zavestjo. Slednja je sicer zajemala spolno enakopravnost in ženskam omogočila dostop na trg dela, a jih je hkrati podrejala potrebi partije po reprodukciji nacije. Tukaj naj bi obred zapriseganja k devištvu izgubil svoje mesto pod albanskim soncem. Devičina funkcija ohranjanja premoženja in časti ob manku sposobnega moškega potomca je v socialistični ureditvi, ki je vsaj deklarativno odpravila patrilinearno dedovanje in krvna maščevanja, izgubila svoj raison d’être. 

Po kulturni revoluciji leta 1974 so oblasti starodavne običaje preprosto razglasile za neobstoječe, zato država o zapriseženih devicah ni vodila nikakršnih uradnih evidenc. Antonia Young v svoji knjigi Women who become men: Albanian sworn virgins zapiše, da so v Tropoji, na severovzhodu države, obstajale govorice, da naj bi nekatere ženske v 50-ih letih to vlogo prevzele celo kot obliko upora proti režimu. Tradicija pa je vendarle že imela dediščino v obliki žensk, ki so že predhodno zaprisegle k devištvu. Druge so se prilagodile socialističnemu sistemu in so opravljale težka moška dela kot voznice traktorjev in tovornjakov ali kot strojne nadzornice v državnih tovarnah. Obstajajo primeri, kjer so zaprisežene device še naprej delovale kot vaški glavarji, pri čemer se jih lokalna policija zaradi izjemnega ugleda med vaščani ni upala aretirati. Tiste, ki so se režimu odkrito zoperstavile, pa so doletele krute kazni; zaprisežena devica Lindita, je bila po uničenju Hoxhine slike obsojena na dolgo zaporno kazen, ki jo je morala prestajati v moškem zaporu, kjer je utrpela hude zlorabe.

Po padcu socializma, ki je začasno omogočil enakopravnejšo delitev dela med spoloma, so se tradicionalne norme znova okrepile. Pojavili so se številni spori glede razdelitve in privatizacije zemlje, kar je sprožilo nov val krvnih maščevanj. Ženske so bile zopet omejene na vlogo gospodinj. Kaj pa naše zaprisežene device? Po ocenah Antonie Young je bilo na začetku 90-ih v Albaniji še približno 100 zapriseženih devic – ne moremo torej govoriti o statistični deviški renesansi. Kapitalizem je obudil družbene razmere, v katerih ta praksa lahko obstaja. Vrnitev krvnih maščevanj in patrilinearnosti je znova ustvarila potrebo po ženski, ki lahko prevzame moško vlogo, kadar moškega naslednika ni. V tem kontekstu status zaprisežene device zopet razkrije logiko, ki si jo v tem specifičnem primeru patriarhalni kapitalisti sposodijo od – glej ga ironičnega zlomka – mevžastih histeričnih bojevnikov za družbeno pravičnost: razlika med spoli ni naravna danost, temveč stvar družbenega dogovora.

Pojav zapriseženih devic danes izumira, predvsem zaradi družbenih sprememb, modernizacije in postopne erozije tradicionalnih patriarhalnih struktur, ki so takšne prakse omogočale in zahtevale. Z industrializacijo, urbanizacijo in širšimi spremembami vloge žensk v družbi – zlasti z njihovo povečano prisotnostjo na trgu dela, dostopom do izobrazbe in večjo enakopravnostjo – se je potreba po takšnih praksah močno zmanjšala. Prav tako se je pojavil precej specifičen izziv pri emigraciji: mnogi mladi Albanci so namreč šli po padcu režima s trebuhom za kruhom v tujino. Če se je zaprisežena devica odločila za emigracijo, onkraj meje ni mogla ohraniti svojega uglednega in privilegiranega statusa, ker bi bila tam obravnavana na podlagi svojega biološkega spola. Njen status obstaja le, če obstaja tudi družbeni svet, ki ga zna prepoznati.

Danes je pojav zapriseženih devic redkost, omejena na nekaj več kot deset starejših posameznic v ruralnih predelih Albanije, Črne gore in Kosova, kjer tradicionalni načini življenja še vedno vztrajajo. Nekatere izmed njih se svojemu okolju ne predstavljajo eksplicitno kot zaprisežene device in jih okolica prepozna kot take šele po njihovi smrti. Prav tako se vloga ne prenaša več na mlajše generacije, ker ni otrok, ki bi jih družine vzgajale s tem namenom. Ženske, ki bi v preteklosti izbrale zaprisego devištvu, danes svoji neodvisnost in enakost uveljavljajo na sodobne načine.

Obravnava zapriseženih devic skozi sodobne študije odpira vprašanje retrospektivne uporabe terminologije in konceptov. Ali lahko balkanske zaprisežene device razumemo kot »predmoderne« transspolne osebe? Ali današnji žargon, ki poudarja preseganje binarnega pojmovanja spola, lahko apliciramo na zgodovinski fenomen, ki je v Albaniji temeljil na reprodukciji obstoječih spolnih norm?

K odgovorom na naš prvi sklop vprašanj lahko pristopimo šele, ko vzpostavimo dejstvo, da besedo transspolnost obravnavamo kot analitično kategorijo, in ne kot sterilni časovni stroj, s katerim brez postankov prehajamo iz danes v včeraj pred X leti. Ameriška zgodovinarka Susan Stryker opozarja, da trans zgodovina ne more biti samo zgodovina ljudi, ki so sami uporabljali kakršen koli derivat besede transspolnost. V tem primeru bi bila trans zgodovina v mnogih delih sveta stara le nekaj desetletij. 

Če izhajamo iz same definicije transspolnosti kot označbe za življenja, v katerih je porušeno razmerje med pripisanim spolom in družbeno konvencijo spolnih norm, potem je v preteklosti mogoče najti ogromno primerov spolnega prehajanja, ki jih sodobna terminologija lahko pomaga opisati. Težava ni v rabi sodobnega terminološkega aparata, temveč ko je na besedi privesek sklepanja, da je imela trans Albanka iz leta 1876 isto razumevanje svojega spola kot trans Ljubljančanka iz leta 2026. Brez teh priveskov in z ustrezno časovno-prostorsko kontekstualizacijo lahko dostopamo do preteklosti kot do okna, skozi katerega lahko vidimo razne konfiguracije spola in oblasti ter hkrati v njem opazimo svoj bežni odsev. Na vsaki strani tega okna biva druga oblika transspolnosti, vsaka s svojo zgodovinsko pogojenostjo. 

Prav tako se zatakne pri formulaciji »predmoderne transspolne osebe«. Beseda »predmoderna« namreč ustvarja vtis, da so bile te osebe še ne povsem razvita verzija tega, kar danes poznamo kot transspolnost. Balkanske zaprisežene device niso bile »na poti« do današnje transspolnosti. Živele so v družbi, ki je imela drugačne predstave o spolu, pravnem sistemu in predvsem drugačno razmerje med spolom in materialnimi pogoji življenja. Če jih razumemo kot »pred«, jim odvzamemo tisto, kar jih dela to, kar so – njihovo zgodovinsko specifičnost. S tem pa jih postavljamo v našo lastno pravljico o napredku, kjer mi predstavljamo ciljno črto. Zgodovina je vse prej kot linearna pot; je polje različnih konfiguracij, od katerih nobena ni bolj »prava« od druge. Tudi naša lastna konfiguracija ni nič bolj univerzalna ali končna, je zgolj ena od mnogih.

Naslednje vprašanje, ki ga zaprisežene device odpirajo, je, kako določena družbena ureditev proizvaja razmerje med spolom, reprodukcijo in oblastjo. V napetosti med transgresijo in reprodukcijo patriarhalnega reda je namreč mogoče razumeti politični pomen balkanskih zapriseženih devic. Gre za primer tega, kako se lahko oblast prilagodi lastnim protislovjem, kako lahko dovoli določeno destabilizacijo spolnih kategorij, če ta destabilizacija hkrati omogoča kontinuiteto družbenega reda. Ko patriarhatu teče voda v grlo, zna biti presenetljivo prilagodljiv.

Zaprisežena devica je lahko bila moški v očeh družbe, a nikoli v očeh spolnega reda. Njeno telo je bilo dovoljeno v sfero oblasti pod pogojem, da v njej ne reproducira lastnega poželenja. Čeprav je v tem primeru patriarhat sam vpoklical to zloveščo TrAnsSpOLNOsT, da bi reproduciral samega sebe v času stiske ‒ to je preveč Jadotov ‒, je nemudoma postavil nedotakljivo mejo: seksualnost je in ostaja v domeni biološkega falosa. Celibat tako ni bil obstranski pogoj zaprisege, temveč njen temelj. Kršitev zaprisege je bila zato izjemno redka, saj ni pomenila zgolj osebne spremembe odločitve, temveč javni prelom z družbenim dogovorom, od katerega je bila odvisna čast celotne družine. Po tradicionalnih predpisih družina zaprisežene device ob kršitvi zaobljube sicer ni usmrtila, vendar je morala kršiteljica zapustiti svoj klan in je bila za vedno družbeno zaznamovana, lahko pa je prišlo tudi do krvnega maščevanja. Po Kanunu je zaznamovanost z nečastjo zaradi lažne zaprisege ostala na družini vse do sedmega roda.

Kaj bi se zgodilo, če bi bila pogodba zaprisege k devištvu kršena brez sankcij? Če damo na stran dejstvo, da je cel institut sam produkt patriarhalnega reda in si pustimo sanjati o njegovem revolucionarnem naboju: znašli bi se v final boss verziji srhljive doline, kjer je razbita iluzija, da so cisspolni moški ontološko nujen člen v verigi reprodukcije oblasti. Če ženska seksualnost ni več rezervirana izključno za biološki falos, potem sam falos izgubi svojo zagotovljeno vlogo ključa do družbene substancialnosti. To pa bi pomenilo dokončno dekonstrukcijo razmerja med spolom in oblastjo. Patriarhat bi se soočil s svojim koncem: razveljavila bi se vez med biološkim telesom in družbeno avtoriteto, s čimer bi oblast izgubila svoj naravni temelj in se razkrinkala kot zgolj dogovor.

Nekoč je za devetimi črnogorskimi gorámi in devetimi albanskimi vodámi, kjer se pozimi sneg prilepi na streho in se poleti kamen tako segreje, da ga zvečer še dolgo ne moreš prijeti z golo roko, živela ženska, ki je bila moški. Ena zadnjih tistih, ki so jih klicali tobelija, virgjinéshë, vajzë e betuar, ostajnica. Dvanajst prič je gledalo, kako je izrekla zaobljubo, ki je ni bilo mogoče prelomiti. Ostrigli so ji lase, nadeli hlače in ji dali moško ime. Postala je glava hiše. Ljudje so vedeli, kdo je bila, in vedeli so, kdo je zdaj.

Potem so prišli socialisti in rekli, da Kanun ne obstaja več. Ni bilo več vaških starešin, ki bi priznavale zaobljubo. Ni bilo krvnega maščevanja, ki bi zahtevalo žensko v moških hlačah. Ko je prišel kapitalizem, so rekli, da so časi spet stari. A za našo devico se ni spremenilo veliko. Še vedno je bila tista, ki je ostala doma, ker ni bilo nikogar drugega. 

Zdaj sedi na klopi pred hišo in gleda v sonce, ki zahaja za devetimi gorámi. Danes razmišlja o tem, kaj bo skuhala za večerjo. O sosedu, ki je spet pozabil zapreti vrata hleva. O tem, da jo bolijo kolena in si bo morala priznati, da mora poklicati nekoga, da ji pomaga pri drvih. Včeraj je bila na pogrebu ženske, s katero se ni nikoli pogovarjala, pa ji je bilo vseeno žal. Razmišlja o tem, da bi bilo dobro, če bi deževalo, ker je zemlja suha.

In potem zapiha veter. Prišel je od tam, kjer se gore stikajo z nebom, spušča se po grebenih navzdol. Zanese ji lase čez obraz, dvigne prah s poti in ga zavrtinči proti dolini. S seboj odnese vse njene misli – večerjo, soseda, kolena, dež.

Tradicija umira, patriarhat ne potrebuje več zapriseženih devic. Našel je druge luknje v svojem sistemu, skozi katere diha.

Koga bo vpoklical naslednjega?

 

Da bi prisegla k balkanskemu devištvu, je razmišljala Tina. Lektorirala je Eva. Za tehniko je poskrbel Mura. Brali sta Lučka in Tnik.

V oddaji sta bili kot glasbeni podlagi uporabljeni skladbi The Other Side of the Door in The Sky of our Ancestors izvajalca Kevina MacLeoda. 

V glasbenem premoru ste slišali pesem $ugar albanskega riot grrrl benda PreMenstrual Syndrome.