»Ah, ta naš mali, mali svet,« si nisem mogla kaj, da si ne bi prepevala, ko sem letos poleti prvič v življenju obiskala vsem dobro znano avstrijsko znamenitost tik za slovensko mejo. Ni naključje, da se mi je prav tam v »malem svetu« – Minimundusu – v misli prikradla pesem »It’s a small world«, ki spremlja istoimensko vožnjo v prav tako znamenitem zabaviščnem parku Disneyland. Osnovno vodilo slednje atrakcije je ideja svetovnega miru in mednarodnega bratstva oziroma sestrstva, ki ga v ameriški maniri sentimentalnega kiča odkrivamo na desetminutnem potovanju z ladjico okoli sveta. Ta nas popelje skozi vseh sedem celin, kjer nam barvite plešoče lutke, oblečene v narodne noše, na ozadju pravljičnih kulis v različnih jezikih prenašajo enako sporočilo: svet je resnično majhen in ali ni naravnost čudovito, da kljub številnim razlikam delimo isto navdušenje nad njim.

Podoben človečanski sentiment lahko zasledimo tudi v celovškem Minimundusu, čeprav v manj animirani obliki ter z nekaj več pregovorne evropske resnosti in kultiviranosti. Minimundus sicer še vedno stavi na kič, da bi vzbudil ganotje ob misli na združeno človeštvo, a v bolj prefinjeni obliki: namesto animiranih lutk vlogo združevanja ljudi, ne glede na meje ali politične režime, prevzame arhitektura.

Če je med poslušalstvom še kdo, ki tako kot jaz v sklopu organiziranih izletov v osnovni šoli ali gimnaziji ni obiskal Minimundusa, se za trenutek pomudimo pri nekaterih osnovnih podatkih o njegovem nastanku in zgodovini. Osnovna ideja Minimundusa – miniaturnega parka ob Vrbskem jezeru v Celovcu, odprtega leta 1958 – je omogočiti »potovanje okoli sveta v enem dnevu« skozi natančne pomanjšave najpomembnejših svetovnih arhitekturnih znamenitosti. Sprva je šlo zgolj za 20 evropskih maket, ki jih je bilo mogoče občudovati pod izvirnim imenom Minieurop, park pa je bil v zasebni lasti. Ko je razstava kmalu zašla v finančne težave, jo je kupila humanitarna organizacija RETTET DAS KIND (Rešite otroka) in projekt preoblikovala z jasnim namenom: razširiti park na znamenitosti s celega sveta, pri čemer se ves dobiček od vstopnin preusmeri v pomoč prikrajšanim otrokom in družinam.

Nastanek in kasnejši razcvet Minimundusa nista naključna; močno sta vpeta v politične, družbene in kulturne premike dvajsetega stoletja. Minimundus je zrasel na pogorišču druge svetovne vojne. Srednjeevropski prostor, zlasti Koroška kot mejna regija, se je v petdesetih letih še vedno soočal s posledicami vojne, z nerodno, a nenujno obžalovano dediščino nacizma in hladnovojno delitvijo Evrope. Zato ni čudno, da sta osnovna idejna temelja parka – povezovanje sveta in kozmopolitizem na eni ter socialni in humanitarni vidik na drugi strani – že v prvih desetih letih po odprtju privabila milijon obiskovalcev. Poleg tega je bila povojna Evropa, še posebej Avstrija in specifično Koroška, željna pozabe svoje nedavne zgodovine in snovanja nove, svetle prihodnosti. Z razstavljanjem zgradb iz Evrope in iz celega sveta je Minimundus ponujal točno to, kar je Evropa oziroma Avstrija potrebovala - vizijo mirnega, povezanega sveta, nekakšno vizualno manifestacijo zgodnjega panevropskega idealizma, ki je odmevala pri številnih pripadnikih medvojne in povojne generacije. Dejstvo, da je ves prihodek parka namenjen humanitarni organizaciji, je projektu v času obnove družbe dalo še močno moralno in legitimacijsko politično podstat. À propos: tudi prej omenjena Disneyjeva atrakcija »It's a Small World« je nastala v podobnem časovnem obdobju in ideološkem duhu. Prvotno je bila ustvarjena za svetovno razstavo v New Yorku v letih 1964–1965 v podporo Unicefu, vendar je bila tako uspešna, da so jo že nekaj let pozneje poustvarili v številnih Disneyjevih tematskih parkih po vsem svetu.

Družbenopolitično ozračje in geopolitične spremembe v regiji so botrovali tudi novemu valu priljubljenosti Minimundusa v devetdesetih letih in zgodnjih dvatisočih, ko ga je po vsej verjetnosti obiskal tudi velik del poslušalstva Radia Študent. Po koncu hladne vojne in padcu železne zavese je v devetdesetih letih prevladala optimistična iluzija, da so geopolitične napetosti preteklost in da je človeštvo končno stopilo v obdobje globalne enotnosti. Prevladoval je etos, da kulturne razlike niso več razlog za konflikte, temveč bogastvo, ki ga velja slaviti. Minimundus je ta občutek utelešal v fizični obliki. Prepričanje, da si vsi delimo isti planet in enake temeljne vrednote, se je odražalo tako v politiki kot v pop kulturi, zato ni naključje, da se je takrat uveljavil tudi nov prevladujoči kulturni model, ki se je že nakazoval pri oblikovanju Disneyjeve atrakcije: globalna solidarnost skozi množično kulturo in zabavo. Humanitarni vidik, ki poganja Minimundus, je tako dobil svoje svetovne vzporednice v dogodkih, kot sta Live Aid in Band Aid.

Na regionalni ravni je z odprtjem meja med Vzhodno in Zahodno Evropo ter z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške Koroška postala odprto stičišče ter nakupovalna in izletniška destinacija. Za številne prebivalce in prebivalke nekdanjih socialističnih držav je bil obisk Minimundusa enako pomemben tako kot vir razvedrila kot »okno v veliki oziroma mali svet«. Omogočil je vpogled v zahodno in svetovno arhitekturo v času, ko so prej težko finančno ali logistično dostopna dolga potovanja po celini počasi začela postajati privlačna aspiracija, za katero se je zdelo, da nas čaka tik za vogalom. V devetdesetih letih je pojem globalizacije začel prodirati tudi v vsakdanje življenje vzhodnega bloka in Minimundus je deloval kot oprijemljiv, družinski mikrokozmos te nove globalne vasi – obiskovalke in obiskovalci so si lahko v enem popoldnevu ogledali poševni stolp v Pisi, Kip svobode v New Yorku in Eifflov stolp v Parizu, ne da bi za to potrošili bajne vsote denarja.

Zlaganje svetovnih simbolov drugega poleg drugega je obiskovalcem in obiskovalkam parka dajalo oprijemljiv občutek, da je svet majhen, varen in medsebojno povezan, ne da bi se ob tem spodbujala tekmovalnost med narodi. Optimizem devetdesetih let in narativ o povezovalnih razlikah sta Minimundus za kratek čas povezala v popolno sinergijo z zgodovinskim trenutkom, ko se je verjelo, da nas razlike bogatijo in da lahko celoten svet resnično stopi skupaj pod geslom »We Are the World«. Takrat še manj prisotne negativne posledice globalizacije in geopolitični kontekst v tem delu sveta so nedvomno botrovale temu, da sta se občutek »povezanosti skozi razlike« in priljubljenost Minimundusa tukaj obdržala še v zgodnjih dvatisočih. To opažanje je mogoče zaslediti tudi v članku za Wall Street Journal iz leta 2003, v katerem je avtor ob obisku Minimundusa med letnim srečanjem združenja miniaturnih parkov opazil: »Ennui še ni težava v krajih, kot je nekdanji vzhodni blok, kjer so miniaturni parki nekaj novega ter vznemirljivega in vzbujajo občutke domoljubja. Gospod Rasschaert iz parka Mini-Europe, ki je tudi predsednik združenja miniaturnih parkov, je z roko zamahnil čez razgled na Minimundus in v smehu dejal: ›Občutek je, kot da obvladuješ svet.‹ Morda to pojasnjuje, zakaj se miniaturni parki niso prijeli v državi, ki dejansko obvladuje svet. ZDA imajo vasice z maketami železnic, igrišča za mini golf, hotel in igralnico v Las Vegasu, ki je videti kot New York, Legolande in dve pomanjšani različici Kitajske, nimajo pa mini-ZDA.«

Za vse ostale države, ki so si omislile miniaturne parke, je veljalo, da so po upadu obiska ob koncu devetdesetih let bolj ali manj uspešno še naprej prodajale fantazijo o idealiziranem svetu. Najbolj ›zamrznjen v času‹ je ostal Bekonscot v Angliji, ki velja za sploh prvi miniaturni park na svetu. Ustanovljen je bil leta 1929, in čeprav so v desetletjih po odprtju park sproti posodabljali z novostmi modernega časa, ga je uprava leta 1992 zavestno vrnila v trideseta leta 20. stoletja. Vse sodobne zgradbe so odstranili, park pa preoblikovali v nostalgijo idealiziranega angleškega podeželja iz medvojnega obdobja.

Po drugi strani dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, katerih rušitev velja za nekakšen simbol konca optimistične ideologije devetdesetih let, še danes stojita v japonskem parku Tobu World Square. Park Mini Izrael, ki je nastal leta 2002, in je danes sicer znatno zanemarjen, pa že od samega začetka izraža povsem specifično geopolitično nevtralizacijo prostora: v njem namreč ne boste našli spornih vojaških kontrolnih točk ali zidu. Da bi se s snovanjem izognili neprijetnim vprašanjem glede političnih meja in zasedenih ozemelj samostojnega Izraela, je bil park v osnovi zasnovan v nevtralni geometrijski obliki Davidove zvezde, po kateri so razporejene regionalne znamenitosti. V avstrijskem Minimundusu, kjer za vsako zastopano državo sicer visi nacionalna zastava, v izogib diplomatskim sporom ob maketi jeruzalemske Kupole izjemoma ne visi nobena.

Čez dve leti bo Minimundus praznoval 70-letnico obstoja. V tem času je – tako kot številni drugi miniaturni parki – doživel marsikatero posodobitev. Dopolnili so ga s 4D-kinom, z interaktivnimi in ustvarjalnimi postajami, s panoramskim kolesom, s fotografsko točko za selfije ter z vizualnimi simulacijami, ki naj bi pomagale privabiti sodobno občinstvo, ki mu zgolj pomanjšane svetovne znamenitosti ne zadoščajo več. Zame, ki sem Minimundus prvič obiskala letos poleti, pa je bil že del z maketami skoraj preveč intenzivna izkušnja. Kot nekdo, ki je odraščal v devetdesetih letih, sem se ob ideološki podstati maket takoj začutila nagovorjeno. V meni se je nepričakovano vzbudila želja, da bi se vrnila v čas, ko sem še iskreno verjela, da nas razlike bogatijo, obenem pa si ljudje ne glede na geografske razdalje delimo enake temeljne vrednote – pravičnost in solidarnost, prizadevanje za mir in strpnost, sočutje do sočloveka ter skrb za dobro drugih, pa tudi pravica do lastnega izražanja, odločanja in svobodnega razvoja. Povedano drugače – zaželela sem si pozabiti na vse, kar se je zgodilo od devetdesetih let naprej.

In ravno to je dokaz, da Minimundus deluje še danes, ko se zdi, da je tudi sam postal spomenik nekega časa. Kot že omenjeno, je bila ključna, morda celo neizogibna sestavina povojne Evrope pozaba – pozaba grozot, pozaba trpljenja, pozaba ambicij in ne nazadnje pozaba sovražnikov. Minimundus je bil za to nalogo nadvse primeren: na enem mestu je zbral lepoto z vsega sveta in nas povabil, da se osredotočimo nanjo ter pozabimo na slabo in grdo. Konec koncev nam je pomagal pozabiti tudi na temne plati devetdesetih: na gospodarski zlom socialističnega sveta, na vzpon neoliberalizma in na vojne, ki niso imele privilegija evropske povojne kolektivne amnezije.

Če se človek danes sprehodi mimo Minimundusa in nanj vrže pogled skozi grmičevje, je napetost med svetom Minimundusa in svetom, v katerem živimo danes, hitro očitna. A ko stopimo vanj, mu moramo priznati, da to napetost še danes presega že s tem, da se zanjo preprosto ne zmeni.