Tokratno pismo iz tujine začenjamo v angleškem narodnem parku New Forest, kjer sem se avtorica teh besed mudila v zadnjih dneh julija. To območje na jugu Anglije, ki se razprostira čez tristo osemdeset kvadratnih kilometrov, je preraščeno z resjem, gozdom in travniki, kjer travo mulijo divji osli in poniji. Tu se bohotijo že kar idilične vasice, skozi katere tečejo lokalne ceste. Promet je podrejen živalim, ki se počasi premikajo in se ne ozirajo na zastoje, ki jih precej pogosto povzročijo.

V takih zastojih sem se znašla že nekajkrat. Ob kar vsakoletnih družinskih obiskih v bližnjem, ne tako idiličnem železničarskem mestecu, mi je namreč ta park, kakšnih sto petdeset kilometrov jugovzhodno od Londona, postal eno ljubših pribežališč. Letos pa se me je ob sprehajanju ob reki Beaulieu v istoimenski vasici prijemala neopisljiva tesnoba. Navadno zeleni prostrani travniki so se tokrat poteptani in porumeneli razkrajali v zemljo. Skupaj z močnim soncem in za britansko otočje absurdno vročino je bila tesnoba, ki mi je plezala navzgor po grlu in se mi naselila v sencih, še tem močnejša in agresivnejša. 

Na vrtu mojega brata le nekaj kilometrov zahodneje so s travo vred posušene vse vrtnine in dišavnice. Kot bi ne bila suša dovolj uničujoč faktor, vodna podjetja v Veliki Britaniji gospodinjstvom prepovedujejo zalivanje vrta z vodno cevjo, tako da že dobršen del poletja tam vlada tako imenovani hosepipe ban. Kršitev se kaznuje z do tisoč funti globe. Medtem ko vlada in zasebna vodna podjetja prepovedujejo rabo vode gospodinjstvom, pa vlada še dalje sprejema načrte za razvijanje centrov za umetno inteligenco, čeprav okoljevarstvenice in znanstvenice že dlje časa opozarjajo, da porabljajo ogromne količine vode. 

Medtem ko se Velika Britanija spopada z najbolj vročim poletjem in najbolj uničujočo sušo do zdaj, britanska vlada in zasebna podjetja, ki upravljajo z vodovodi, s svojimi regulacijami udrihajo po mikro ravni, medtem ko na makro ravni gospodarstvo deluje nemoteno. Umiranje vrtov, parkov in poljščin pa ne deluje katastrofalno le na naše uboge občutljive duše, pač pa trpi celoten ekosistem. 

Z izjemo Škotske je britanska voda po zaslugi Thatcherine vlade privatizirana. Podjetja, ki upravljajo z vodnimi viri, so kritična do vladnih načrtov, ki podpirajo razrast potratnih centrov za umetno inteligenco, a so hkrati prav ona tista, ki narekujejo prepoved uporabe zalivalnih cevi. Obenem je britanski Greenpeace letos ugotovil, da angleška in valižanska vodna podjetja zaradi cevi, ki puščajo, izgubijo 2,87 milijarde litrov pitne vode na dan. 

Prav toliko, kot je bil tokratni obisk družine na jugu Anglije in kasneje prijateljev v Londonu zaznamovan z veselim druženjem, ga je preveval močan občutek izgube, zmešan s tihim zavedanjem, da beg ni več možen. V tem smislu je podnebna anksioznost nekaj, kar mlajše generacije spremlja že praktično od rojstva – spomnim se vseh dokumentarnih filmov o pregreti Zemlji, ki so nam jih kazali še v osnovni šoli in nam žugali z recikliranjem. Minilo je desetletje, minili sta že dve, odkar v sebi kolektivno zbiramo krivdo in občutek nemoči, ki se mešata z jezo – zdi se, da se ni nič izboljšalo oziroma je vse kvečjemu hujše. »Ozračje se segreva še hitreje kot predvideno,« lahko slišimo od podnebnih znanstvenic. Najhujše scenarije bi lahko deloma zavrle zgolj korenite sistemske spremembe; a medtem ko britanska oblast preganja aktivistke skupin, kakršna je Just Stop Oil, še vedno omogoča izgradnjo podatkovnih centrov in prodajo orožja sionistični genocidni agresiji nad palestinskim ljudstvom. Ta ni uničujoča samo za Palestinke in ne ruši zgolj lokalnega ekosistema z uničevanjem pridelovalnih površin. Samo vojaška agresija nad Gazo letno sproducira več emisij ogljikovega dioksida, kot ga v ozračje spustijo nekatere države. 

Razpeta med občutkom nemoči in neizmerne jeze se z bratom in njegovo nemško ovčarko sprehajam po starinskem pokopališču pred cerkvijo v Beaulieuju. Preperele napise na grobovih prerašča mah, medtem ko žalujem za tem, kar je še vedno pred mojimi očmi. Nasilni sončni žarki, ki sijejo nad pokopališčem, običajno bohotno pokrajino preobražajo v pusto deželo. In mrtvo drevo ne daje sence, olajšanja ne čriček, ne suha skala šuma vôde. Z bratom ne govoriva veliko o tem, čeprav se je med naju naselila otožnost. Raje poskušava razbrati imena ter letnice rojstev in smrti. Poskušam si predstavljati življenja za napisi, ki postajajo iz leta v leto težje berljivi. Ali lahko žalujemo za nečim, česar še nismo izgubili? Žalost, nemoč in jeza prevevajo mene in ljudi okoli mene, pritožujemo se nad vročino in skurjenimi travniki, a pogovori se hitro izpojejo – nad njimi visi svojevrstna resignacija.

Iz zaslonov se kataklizma vedno bolj seli tudi v našo okolico. Četudi smo bile zaradi podnebnega segrevanja tesnobne in obupane, že odkar pomnimo, dobivajo ti občutki iz poletja v poletje vse več potrditve v naši neposredni bližini. Rešitve presegajo zmožnosti posameznic in spremembe, potrebne za vsaj majhno izboljšanje trenutnih razmer, terjajo radikalne spremembe. Toliko nujnejše se torej zdi kolektivno organiziranje. 

Tesnobno razglednico podpisuje Nastja. 

V oddaji smo citirale verz iz pesnitve Pusta dežela Thomasa Stearnsa Eliota  v prevodu Vena Tauferja.