Tvoje jutro so zmotili eksplicitni prizori iz Zasavja. Pocitran sifilis. Kup butar v mačkastem sprejemanju novega dne in dizel mašina, ki ropota po svoje. Zamudil si vlak za Ljubljano, za zajtrk še zmeraj čaj iz smrekovih vršičkov. Popoldan boš pohajkoval za prihodnost. Tek na ovire bo samo ena od disciplin sprejemanja dne. Kot bi tekmoval za pravilno umestitev v zaporedju, vendar tukaj še zdaleč ne gre za zaporedje. Kot da bi želel prerazporediti dan, a te vedno znova ujame tema. Zvečer, ko se vračaš domov, upaš, da boš tam za železniško postajo uzrl tulipane. A kar zagledaš, je le kup nagnitih stebel, ki se uklanjajo prihajajoči vlagi.

Ha, bralska paradigma literature – beremo, kar in kakor želimo, na tekst lepimo svoj kontekst, prosto asociiramo po mreži naših hotenj. Med vsemi vozli: Zasavje. Dom, vukojebina, komunajzarska jazbina, hribovitost in konstantna nadrkanost; ponos na svojo kolerično analnost. Pornografija strasti, preklinjajoče cepetanje; mat kurba me rzfuka dm znuaru, om zfuku skuz uakn pa s puhrjem stouku, mjene nouš zajebavu, zstuopš? Toliko jezika se nežno razlamlja čez horizont subjektivnosti, mi smo pa ostali v teh hribovitih strminah, propadli industriji, kolonijah v vulvah obsavskih ožin. Včasih te prime domotožje in je kup domačega gnoja višji od piramid; je sranje, a moje sranje. Nikoli ne presežeš zaporedij in ovir, govnaste preteklosti v sebi; vedno si zgolj sežetek svojih spodletelosti in blamaž, laž, kurirana v resnico, dobrota, knapovska bela roka, zasavski slavček, zmnožek postaj; absolutni duh.