Variacija na znano temo
Tomislav Zajec je že pred več kot desetletjem napisal scenarij za film o gejevski ljubezenski zgodbi na hrvaškem podeželju in s producentko Ankico Jurić Tilić več let iskal primernega režiserja. Scenarij je naposled realizirala Čejen Černić Čanak in v koprodukciji Hrvaške, Slovenije in Litve je nastal film Zajčji nasip, ki je na lanskem Berlinalu doživel svetovno premiero, nato pa še projekcijo na več festivalih, med drugim na lanskem Festivalu slovenskega filma, Liffu in junijskem Kino Otoku. Junija je začel svojo distribucijsko pot tudi v slovenskih kinodvoranah.
V zgodbo filma Zajčji nasip nas uvede lik sedemnajstletnega Marka, ki v obdobju najstništva karseda blesti – je popularen vaški fant, izklesan športni prvak v polaganju rok in v seksualno divjem razmerju s prav tako popularno sosedo. Film nam sprva pokaže, kako Marko z odliko igra dodeljeno moško vlogo in tako prejema pripoznanje svoje okolice. Začetni prizori zarišejo ideal maskulinosti – s himno v moški slačilnici »Baci sisu, da se igramo.« Sledi Markov prihod domov, kjer neguje odnos s svojim bratom Fićom, ki ima Downov sindrom, in skrbi za njegove zajčke – skratka, je popoln družinski človek.
Navidezno idilo njegovega življenja prekine vrnitev enaindvajsetletnega Slavena, ki se iz Berlina vrača v domačo vas na pogreb svojega očeta. Film nam podaja vedno več namigov, da imata Slaven in Marko skupno zgodovino, po kar nekaj prizorih suspenza pa se zgodba razkrije v njunem dialogu: ko ju je pred leti med seksom zasačila Markova mama, je Slavena njegov oče poslal v Berlin, da bi prekinil gejevsko romanco. Zajčji nasip je v prvi vrsti njuna ljubezenska zgodba – malodane vsak element filma je sredstvo za prikaz tega odnosa.
Protagonista sta v prvem planu praktično vsakega prizora, njun obraz pa je gledalki pogosto približan z vélikim planom, ki ga oživlja kamera iz roke. Ta daje občutek, da je gledalka s protagonisti v skupnem prostoru in si deli njuno intimo. Ker več prizorov prikazuje gibanje, denimo tek ali kolesarjenje, ali skupna vaška opravila, kot je prelaganje vreč za izgradnjo nasipa, so prizori mirovanja in tišine še izrazitejši. V trenutkih filma, ko se kamera ustavi v praznem prostoru, ki si ga delita le protagonista, takó v ospredje stopijo tišina in občutja, ki zevajo iz nje – sprva je to nerodnost, nato pa se njuno sobivanje počasi preveša v milino. Ljubezenska zgodba filma je pravzaprav postopno sosledje tovrstnih prizorov, v katerih je vsakršno dejanje odsotno: potihnejo brkljanje gospodinjskih opravil, norija srednje šole in družabnost vaških ulic.
Zgodba se izoblikuje prav s kopico namigov, ki so predvsem vizualni, z dialogi pa je film precej skop. Odnos je prikazan z igro in bogato simboliko filmskega jezika. Izbira igralcev je bil za režiserko sicer težaven proces: v več intervjujih je povedala, da se je krog možnih igralcev tako za moške kot tudi ženske vloge zožil, ko so izvedeli, da je v ospredju gejevski odnos. Končna izbira igralcev je bila v strokovni javnosti dobro sprejeta. Lav Novosel – v vlogi Marka – je na lanskem festivalu v Puli prejel nagrado za najboljšega debitanta, Andrija Žunac pa nagrado za najboljšega igralca v stranski vlogi, torej v vlogi Slavena. Igralca sta prepričljivo utelešala svoji vlogi – v ne tako subtilni mimiki začutimo vsak njun odziv na okolico, starše in nenazadnje drug drugega. Njun odnos najizraziteje zaživi v prizorih namišljene vožnje z avtom, v katerih vzpostavita zaupanje in občutek sorodnosti. Kljub vzpostavljeni medsebojni kemiji pa se med igralcema v filmu nikoli ne vzpostavi seksualna tenzija, ki naj bi glede na nagle skoke v intimni odnos kar vrela iz njunih teles. Nikoli torej ne zmoreta zares utelesiti seksualnega razmerja, ki je pomemben del njune vloge, kar je bistvena pomanjkljivost njune sicer prepričljive igre mladih fantov v karakternem razvoju.
Film je precej bolj kot z bratsko kemijo med igralcema erotiziran z režijskimi prijemi. Kamera se igra z erotiko predvsem z vélikimi plani, ki poudarijo denimo zadihanost premikajočega se obraza med tekom, erotični vrh filma pa so prizori prepletenih dlani med polaganjem rok. Ravno prepletanje dlani je predigra ponovnega seksualnega združenja protagonistov, a omenjena predigra premore več čutnosti kot sámo poljubljanje in seks. V prepletu prstov se namreč film tako z igro kot tudi z režijo precej bolj igra s tempom in z niansiranim stopnjevanjem napetosti. Erotizacija športa je v preteklih letih reprezentacije homoerotike trendovska: serija Vrelo rivalstvo erotiko gradi z igro hokeja; film Izzivalci pa erotizira moško telo pri tenisu. Polaganje rok je morda najprikladnejši šport za estetizacijo homoerotike oziroma njeno upodobitev v filmskem jeziku. Dotik je namreč minimalističen in relativno statičen, zato je vsaka gesta v kadru izrazita, obenem pa je to dejanje simbol maskulinosti.
Glavni simbol filma so pričakovane poplave jesenskega dežja. Vodovje simbolizira naraščajoče napetosti in čustvenost protagonistov – neizogibnost poplav je gradnik časovnosti in dramskega trikotnika filma. Na bližanje poplav neprestano opozarjajo radijske vremenske napovedi, tako pa film opozarja tudi na svoj dramski vrh, ki je javno razkritje odnosa med Slavenom in Markom. Režiserka je v intervjuju za lansko številko Ekrana september/oktober povedala, da voda – kot omenjeno – simbolizira čustva, divji zajci pa so simbol svobode. Tovrstni simbol nam lahko pomaga interpretirati odprti konec: ravno dejstvo, da kamera skozi Markove oči usmeri pogled na zajca, nakazuje, da bo – če posežemo po liberalnem klišeju – svobodno zaživel svojo seksualnost. Morda se tudi Marko pridruži Slavenu v Berlinu, torej v »kvirovski prestolnici«, kjer mrgoli kvir prostorov, ne manjka pa tudi kvirofobnega nasilja, na kar nas je nedavno opozorilo množično nasilje na paradi ponosa.
Režiserka je v omenjenem intervjuju povedala tudi, da se je pri razvoju ljubezenske zgodbe želela izogniti patetiki in stereotipni reprezentaciji homoseksualnosti. A film se s svojo simboliko nekoliko ujame v zapisane šablone. Marko je denimo maskulin, ker polaga roke in dela v mehanični delavnici, ima pa tudi nežnejšo plat: rad ima mehke zajčke in skrbi za brata Fića. Táko figuro v svoji zgodbi »Oreh« iz zbirke Gluha soba iz leta 2023 oriše tudi slovenska pisateljica Mojca Kumerdej. Reprezentacija v filmu Zajčji nasip se vseeno vsaj do neke mere ogne stereotipnosti, ki jo uteleša omenjena zgodba z enoplastnimi, skorajda karikiranimi liki trpečih na eni in zatiralskih na drugih strani.
Kljub temu da sta Slaven in Marko predstavljena predvsem v svoji dobroti in igrivosti, okolica pa predvsem v svoji rigidnosti in zatiranju, film to črno-belost razrahlja – denimo s figuro Markovega očeta, ki najbolj preseka sicerjšnjo predvidljivost fabule. Obenem pa film stranskih likov, sploh staršev, ne obsoja in s portretom patriarhalnega okolja zariše vzvode njihovega delovanja, tako pa ustvarja pogoje razumevanja njihovih sicer nasilnih dejanj. Nasilnost staršev, Markove partnerke Petre in sošolcev prikaže predvsem kot odziv na lasten sram in občutek izdaje – bodisi zaradi varanja bodisi zaradi neizpolnjevanja vloge sina, ki bi nadaljeval potomstvo.
Zajčji nasip je estetski portret ljubezenskega odnosa, ki ga krepi simbolika narave in otipljiv oris patriarhalnega podeželja. Film združi toplo vaško solidarnost in njeno surovo, nasilno diskriminacijo v enovito podobo, ki si jo je sicer marsikdo že izoblikoval. Podeželske patriarhalne pogoje je v različnih medijih umetnosti upodobil že marsikateri avtor. Čeprav je film z osrednjo temo gejevske ljubezenske zgodbe v hrvaški kinematografiji malodane pionirski, kar ni zanemarljiv dosežek, pa torej za večino evropskega gledalstva ne prinaša bistvene novosti. V kontekstu svetovne produkcije je Zajčji nasip še ena upodobitev v filmskem jeziku avtorskega filma – variacija na znano temo.
Dodaj komentar
Komentiraj