Konec avgusta 2026 se je na velikih platnih slovenskih kinodvoran premierno odvrtel film Gajin svet 3. Kot nam že naslov izda, je to tretji del mladinskega filma Gajin svet režiserja Petra Bratuše. 

Film se začne s klasično, nekoliko klišejsko montažo počasnih posnetkov dogajanja, ki jo spremlja glas naratorke v stilu »morda se sprašujete, kako sem pristala tukaj, ampak vrnimo se najprej na začetek«. Kmalu nam postane jasno, da glas v ozadju pripada protagonistki Gaji - igra jo Uma Štader, ki nam najprej predstavi svoje bližnje. Zatakne se pri liku Eme - Ajda Smrekar - za katero reče: »To je Ema, moja … no saj ni važno, zdaj je del družine.« Zvesti gledalci Gajinega filmskega univerzuma se morda še spomnijo Emine zgodbe, ki je bila predstavljena v prvem delu. Ema je bila namreč Gajina učiteljica saksofona, kasneje pa postane tudi njena mačeha in mati njene polsestre. S tem ni nič narobe, razen dejstva, da v Gajinem svetu 1 dogajanje požene odločitev njene mame Nine - Iva Krajnc Bagola –, da sprejme službo v tujini. Svoje življenje zavoljo boljših kariernih priložnosti mama tako izruva iz Slovenije in se preseli v Liberijo. Njen takratni in sedaj bivši mož, Gajin oče, Peter – Sebastijan Cavazza –  si tako v komično kratkem času poišče njeno zamenjavo, Gajino učiteljico saksofona Emo. Prvič jo vidimo v počasnem posnetku, kjer izžareva svetlobo ugleda, še preden se z Gajino mamo pogovorita o stanju njunega odnosa. Dolgo pred tem, ko po pošti prejme ločitvene papirje. Film nas kljub temu spodbuja, da navijamo za novopečeno romanco med Gajinim očetom in novo mačeho. 

Dogajanje se v tretjem delu filma nadaljuje z Gajinim prvim šolskim dnem na gimnaziji. Sledi niz pričakovanih srednješolskih klišejev, od prvih simpatij, sklepanja novih prijateljstev, iskanja svojega prostora v hierarhiji novega razreda, do prvih blamaž na šolskem plesu in izdaj ter strtih src. Vsekakor skoraj osnovni gradniki mladinskega filma. Najbolj sporen trenutek v tem delu filma pa je nedvomno kratek gostujoči nastop režiserja Petra Bratuše, ki se pojavi v vlogi prodajalca pic. Ko proda pico Gaji in njeni simpatiji Roku – Filip Žunić –  , slednjemu navrže še »luštna, ful luštna« in pokaže na Gajo. Ne vem, ali moram posebej izpostaviti, da se mi zdi dejstvo, da se je 64-letni gospod režiser vključil v film zgolj zato, da je lahko komentiral videz kanonično 15 let stare Gaje, problematično. 

Osrednji zaplet filma se zgodi, ko Gajino mamo Nino, ki deluje v organizaciji Zdravniki brez meja na vojnem območju fiktivne republike Iviris ugrabijo ekstremistični borci. Naloga, da reši mamo, pade na Gajina pleča, pomoč pa si poišče pri v starem znancu in vodji organiziranega kriminala Alexu – Jurij Zrnec. Alex, ki je skozi celoten film oblečen izključno v obleke znamke Versace in z njo povezane vzorce, predstavlja tipičnega zlikovca, ki doživi moralni preobrat in tako postane eden izmed osrednjih herojev zgodbe. Na tem mestu ne moremo spregledati primerjave, ki jo je v svoji recenziji filma naredil Marcel Stefančič Jr. Zrnečevo igro v Gajinem svetu 3 je primerjal z njegovim nastopom v oglasih za A1. Njegov lik je v celoti zreduciran na karikaturo. V svojih potezah je pretiran, v čustvenem naboju pa hkrati plitek. Za trenutek se mi je prikupil zgolj s svojo a cappella izvedbo pesmi Samo ljubezen skupine Sestre. 

Drugi glavni junaki zgodbe pa so vojaki Slovenske vojske. Predvsem slovenski, pa tudi tuji vojaki so v filmu predstavljeni kot ključni za rešitev talcev v republiki Iviris. Proti koncu filma vojaki skupaj s helikopterjem blestijo v počasnem posnetku, v katerem privihrajo na polje in iviriškim ekstremistom izpred nosu izmaknejo otroke, ki so jih zajeli kot talce. Vse to je podkrepljeno z glasbeno spremljavo, v kateri odzvanjajo besede »don’t give up, don’t give in, you are strong«. 

Ministrstvo za obrambo je v izjavi za javnosti zapisalo: »Snemanje celovečernega mladinskega filma Gajin svet 3 je potekalo v tesnem sodelovanju s Slovensko vojsko. Izmed skupno 27 snemalnih dni jih je bilo osem namenjenih snemanju zahtevnih prizorov ob vojaški podpori.« Ekipa filma Gajin svet 3 je pri povezavi s Slovensko vojsko naredila še korak dlje. Premiero filma v ljubljanski Odiseji so namreč kot častni gostje obiskali tudi vojaki Slovenske vojske. Vprašanje o tem, ali je šlo za odločitev ustvarjalcev filma ali organizatorjev premiere, sem sicer naslovila na Odisejo, vendar sem žal ostala brez odgovora. 

Zanimivo, da so kot osrednji rešitelji zagate filma predstavljeni ravno vojaki. Zanimivo je namreč zato, ker je sporočilo, ki nam ga film niti najmanj subtilno poskuša predstaviti ravno to, kako grozna je vojna. Protivojno sporočilo je vtkano v celotno dogajanje v drugi polovici, če pa bi kdo od nas morda to spregledal, nas ob koncu Gajin glas iz ozadja še spomni: »Zakaj bi kdorkoli moral bežati in ostati brez staršev, brez doma? Sovražim vojno. V njej ni zmagovalcev, vedno vsi izgubimo. Nihče ne bi smel tega doživeti, ne odrasli, še manj pa otroci.«

Za zaključek sledi še častni sprejem naših protagonistov. Gajo in ostale heroje, ponovno z dvema vojakoma v naboru, sprejme predsednica države, ki jo v filmu igra kar Nataša Pirc Musar sama. Film se zares zaključi z zatemnjenim zaslonom in napisom: »Ta film je posvečen vsem otrokom sveta, ki jim je bilo odvzeto otroštvo. Naj bo ta film njihov glas, njihov spomin in opomin svetu.« Še zadnji opomnik, da vojna = bed. 

Sentiment, da je vojna škodljiva, nepravična in kruta, seveda lahko pozdravimo. Izredno težko pa ga kupim v kontekstu filma in njegovega slavljenja Slovenske vojske. Gajin svet 3 se tako nasloni na znano konvencijo ameriškega filma. Nekje daleč stran obstaja nestabilno območje, ki ga ogrožajo nedoločeni ekstremisti, red pa lahko ponovno vzpostavi prihod moralno superiorne zahodne vojaške sile. Film sicer nikoli zares ne pojasni, kdo ekstremisti so, za kaj se borijo ali kakšno politično ozadje ima konflikt. V filmu je implicirano, da Iviris geografsko leži v bližini Slovenije, ekstremisti na zasedenem območju pa govorijo slovanski jezik, podoben ruščini. Nimajo jasno orisane zgodovine ali ciljev, ampak kljub temu predstavljajo dovolj veliko grožnjo, da lahko vojaška intervencija nastopi kot samoumevno dobra. Ravno ta odsotnost konteksta omogoči, da je vojaška intervencija predstavljena kot politično nevtralna in samoumevno dobra rešitev.

Lahko stopimo še korak dlje in se spomnimo, da so letošnji prvošolčki ob vstopu v prvi razred prejeli čisto svojo različico slovenske ustave skupaj s ceneno slovensko zastavico. Skoraj zagotovo bodo lahko otroci to indoktrinacijo v nacionalizem nadaljevali tudi z ogledom Gajinega sveta 3 v sklopu kulturnega dne marsikatere slovenske osnovne šole. Še več, na ministrstvu za obrambo so dodali, da film »ponuja dragoceno izhodišče za šolske dneve dejavnosti in medpredmetno povezovanje pri predmetih slovenščina, družba, državljanska vzgoja, etika in umetnost«. V tej luči se film nevarno približa propagandnemu filmu. 

Zato se na tej točki sprašujem, zakaj malim šolarjem ni ponujena alternativa. Zagotovo premore slovenski opus tudi kakšen boljši mladinski film. Gajin svet 3, kjer je vojska vizualno in dramaturško predstavljena kot odrešitelj, nam tako precej absurdno kot rešitev pred vojno predstavlja ravno vojsko. 

Film pri tem ne ponudi niti najmanjšega odmika, ki bi mladega gledalca spodbudil k razmisleku o tem, kaj vojska predstavlja in kakšno vlogo igra v družbi. Predstavljena nam je precej poenostavljena zgodba, kjer imamo na eni strani zlikavce in na drugi dobre ljudi v uniformah, ki nas bodo pred njimi rešili. S tem se kompleksnost političnega nasilja zreducira, prav to zapletenost pa je možno uporabiti kot izgovor za odsotnost jasnega stališča. To ustvarja okolje, ki izrodi ljudi na vodilnih položajih, ki mislijo, da je primerno na vprašanja o genocidu odgovoriti z »to je preveč kompleksno vprašanje«. 

Če je to vsa širina, ki jo premore Gajin svet, se morda vendarle nahajamo na vasi. 

Proti iviriškim teroristom se je borila Nina. 

V oddaji je bila kot glasbena podlaga uporabljena skladba Ništa ustvarjalca Trulson.