Kritika kot simptom
Culture Creep: Notes on the Pop Apocalypse je zbirka esejev avtorice Alice Bolin, ki je leta 2025 izšla pri založbi Mariner Books. Delo je nadobudno zastavljeno kot feministična kritika poznih devetdesetih let in zgodnjih dvatisočih, združena z reflektiranimi uvidi današnjega časa. Pri tem avtorica osebne anekdote v sedmih dolgih esejih prepleta s popkulturnimi referencami.
Téme sedmerice esejev se razprostirajo od kulture, tehnološke industrije, feminizma, resničnostne televizije, videoiger, modnih revij in navsezadnje Playboya. Avtorica poskuša rdečo nit svoje analize razvijati znotraj okvira logike kultov, pri čemer navaja, da njihov model danes posnemajo številne institucije, od religijskih gibanj prek podjetij do spletnih skupnosti. Kult, kot zagovarja avtorica, namreč ponuja preproste odgovore na kompleksna vprašanja, kot sta identiteta in pripadnost, ki ju oblikuje jasen sistem pravil. Odločitev, da kulturno kritiko zastavi z gledišča kultov namesto na podlagi bolj utečenih konceptov, je sicer prijetno presenečenje. Z uporabo te prizme Bolin naredi besedilo bralcu dostopnejše in ga dobro umesti v širši popkulturni kontekst.
Velikopotezno zastavljen okvir analize pa na žalost pogosto razpade in se v kasnejših poglavjih nekoliko izgubi. Njegov pridih sicer ostaja, vendar se ideja v delu nekoliko razvodeni, če se bralec sam nenehno ne spominja, da je analiza zastavljena na tej osnovi. Posamezni sklopi tako na trenutke delujejo preveč fragmentirano in včasih dajejo občutek, da so bili naključno navrženi na kup. Tematsko sicer lahko poiščemo povezave med sklopi, vendar težko trdimo, da se te povezave oblikujejo zaradi avtoričinih prizadevanj.
Stilistično je Culture Creep nekje na presečišču med površno akademsko analizo in esejistiko. Mestoma bi lahko delo obravnavali kot avtoteorijo, vendar Bolin v večini ostaja na ravni bele, srednjerazredne, ameriške izkušnje in individualne introspekcije. Avtoteoretsko obarvano je avtoričino razmišljanje o sebi, telesu ter posebnostih lastne izkušnje. Prav tako je to razmišljanje posredovano s teorijo oziroma pogosteje postavljeno kot izhodišče teoretskemu mišljenju. Takšen slog teoretskemu glasu sicer odvzame določeno mero objektivnosti in delo res naredi bolj intimno, toda obenem razvrednoti njegovo teoretsko ostrino. Prav zato lahko delo prej obravnavamo kot esejistično samorefleksijo. Kljub temu ponudi nastavke za nadaljnje razmišljanje o širokem naboru aktualnih in zanimivih tem, žal pa redko naredi korak dlje od prvotnega predstavljanja določene teme.
Ta težnja se dobro izrazi v petem eseju o videoigri Animal Crossing in pandemiji. Bolin dobro opazi, da igra, v kateri si pri kapitalističnem rakunu Tomu Nooku vzameš hipoteko za hišo na otoku, ni ravno subverzivna utopija. Igro razume kot vajo za neoliberalni subjekt. Opazka, da so mnogi med pandemijo v Animal Crossingu iskali pobeg pred kapitalizmom, ne da bi opazili, da igrajo njegovo pastelno simulacijo, ni napačna. Esej se preveč zavije v osebno izpoved doživljanja igranja, kar tu ne prinese novega konceptualnega premika. Ravno na tem mestu bi se morda izvorni okvir kultov lahko izkazal kot analitično produktiven. Animal Crossing igralca nagrajuje za delo, obenem pa ga vpeljuje v sistem, v katerem delo in dolg postaneta neizbežna.
Najostreje avtorica nastopi v četrtem eseju, z naslovom To Market, To Market, v katerem izrazi podporo ponovni uvedbi plačila za reproduktivno delo, kar podkrepi s tezo: »če konservativne sile menijo, da je prav in naravno, da ženske ostanejo doma in skrbijo za svoje otroke, potem jim morajo za to plačati!«. To je eden redkih trenutkov v knjigi, ko Bolin zelo konkretno zaostri svoj ton. Njen argument je preprost in zato toliko bolj razorožujoč. Vsekakor pa je treba opozoriti, da to ni izvorno avtoričin argument. Antikapitalistično, feministično gibanje Wages For Housework se je začelo že v zgodnjih sedemdesetih letih, ko je Mednarodni feministični kolektiv, ki so ga soustanovile Mariarosa Dalla Costa, Silvia Federici in Selma James, začel organizirati ter zagovarjati priznanje vsega neplačanega skrbstvenega dela žensk. Ravno ta izjema avtoričine doslednosti kaže na šibkost širše feministične osi knjige. Avtorica zna postaviti pravo vprašanje, redkeje pa vztraja dovolj dolgo, da bi nanj odgovorila.
Kljub temu avtorica v tretjem poglavju sicer precej uspešno razgradi logiko Lean In feminizma, kot jo v manifestu Lean in (iz leta 2013) predstavi Sharyl Sandberg. Ta čustva opredeli kot resno oviro ženskam v poslovnem svetu, vendar kljub temu kot oviro, ki jo je lažje obvladovati kot pa sistemsko neenakost.
Čeprav Sandberg opozarja na nujnost sprememb v korporativni kulturi, hkrati ženske spodbuja k določeni deziluziji. Poziva jih, naj opustijo prepričanje, da lahko »imajo vse«, in naj ne pričakujejo enakega kariernega napredka kot moški. Ideja »imeti vse« je pri tem evfemizem za usklajevanje kariere in materinstva, ki pa za večino žensk sploh ni izbira, temveč nuja.
Sandberg sicer dopušča, da lahko privilegirane ženske z iznajdljivostjo dosežejo uspeh, ki je primerljiv moškim. Vendar se ta izjema predstavlja kot dokaz, da je enakost že dosežena. Takšen individualističen pristop zamegli sistemske ovire in nadomešča razredno solidarnost ženskega gibanja z idejo feminizma, ki naj bi se »prelival navzdol«. Uspeh elitnih žensk naj bi koristil tudi marginaliziranim, v resnici pa se dogaja ravno nasprotno.
Na tem mestu lahko pozdravimo Bolinin poziv k večjemu prizadevanju za intersekcionalnost. Eden izmed elegantnejših konceptualnih premikov v knjigi je ideja, da tehnološki in kulturni sistemi postanejo tako vgrajeni, da alternativa postane nepredstavljiva. Ta sentiment avtorica prenese tudi na spolne vloge. Toda ko bralec pričakuje, da bo Bolin iz tega izpeljala kaj ostrejšega, kar bi preseglo prvotno diagnozo, se esej obrne nazaj k anekdoti. Če kapitalizem obravnavamo kot kult, kar si avtorica na začetku do določene mere obeta, potem neplačano gospodinjsko delo ni več zgolj ekonomski problem. Postane praksa, ki reproducira sistem in njegovo ideologijo. Namesto da bi bralca pustila sedeti v lastnem nelagodju, ga potolaži z zgodbo. In ravno ta manever delo Culture Creep naredi šibkejše.
Zato daje zbirka mestoma občutek ravno takšne kritike, ki bi jo lahko zasledili v kratkem formatu na platformi, kot je TikTok. Tam nas ustvarjalec naslovi s frazo »why is no one talking about this« in nadaljuje s hitro analizo, ki se zaključi s tem, da je kapitalizem, kot ga poznamo danes, škodljiv ter da so ženske in druge marginalizirane skupine v današnji družbi še vedno zatirane.
Včasih se zdi, da je Culture Creep knjiga, ki jo je ustvaril isti ekosistem, kot si ga delo tako obupano želi kritizirati. Bolin piše o kultu všečnosti, o vsebini, ki mora biti hkrati dostopna, intimna, relevantna in donosna, vendar tudi sama ne ubeži taisti logiki. Nasprotno, obljublja razkritje »skritih struktur«, vendar ostane na ravni prepoznavanja, ubeži pa razgradnji.
»Zakaj nihče ne govori o tem?« je vprašala Nina, odgovorila ji je Lea.
Dodaj komentar
Komentiraj