K manj spolnega gospostva za vse
Letošnji 8. marec je bil v Evropi zaznamovan s posebnim zgodovinskim dosežkom, doseženim le nekaj dni prej. Jasno je, da govorim o pobudi My Voice, My Choice z Inštitutom 8. marec in Niko Kovač ter ostalimi članicami in člani tega kolektiva na čelu. Ta pobuda je dosegla nič več in nič manj kot to, da države članice EU lahko črpajo sredstva iz Evropskega socialnega sklada, da svojim državljankam zagotovijo svobodno odločanje za splav v sklopu javnega zdravstva. V državah, kjer je dostopnost varnega splava že zagotovljena, pa bo prav tako omogočena raba sredstev iz tega sklada za plemenitenje ostalih javnozdravstvenih storitev v ta namen.
Kot so poudarile tudi same članice Inštituta 8. marec, njihova dejavnost ni prav nič revolucionarna. Igrale so po pravilih institucij Evropske unije, ki svoje državljane pogosto blaginjsko omejuje, geopolitično pa zastopa s čedalje bolj inovativno mešanico smešenja in sramotenja. Vseeno pa je naša realnost krepko pogojena z evropskimi institucijami, zavračanje vsakršnega stika z njimi z namenom individualne moralne čistosti pa ne koristi nikomur. Peticijo, ki je pomenila moralno, ne pa tudi zakonsko obvezujoč pritisk na Evropsko komisijo, je podpisalo več kot 1,2 milijona državljanov EU. Februarja je nato Evropska komisija v skladu s tem moralnim pritiskom neposredne demokracije podala delno pozitiven odgovor na pobudo. Poleg njene primarne funkcije reševanja življenj – za nestrokovno opravljenimi splavi letno po svetu umre na desettisoče žensk – pa ima razširitev varnega in dostopnega splava posledice tudi za spolnost in odnos med spoloma nasploh.
Dostopnost splava ima bistven pomen za spolno svobodo žensk, bržkone pa se najde tudi kdo, ki ga bo presenetilo, da to velja tudi za moške. Nikakor ni protislovno, da feministična drža ni esencialno vezana na spol. Spolno gospostvo je namreč družbeno dejstvo z lastnimi pogoji in veljavo, ne pa nekakšna bitka med moškimi in ženskami, pri kateri bi to, kar gre v korist enim, vedno škodovalo drugim. Obstoj feministov, pa tudi antifeministk je dejanski in dodobra razložljiv. Prej je to stvar vednosti in nevednosti kot pa na biologijo ali identiteto vezanih interesov. Če je na primer kdo mnenja, da dostopnost splava ni pomembna, ali če ne razume, zakaj gre pri tem za vprašanje osvoboditve žensk, s tem ne zagovarja »moške perspektive«, ampak v najboljšem primeru ignoranco. Če pa, nasprotno, kdo vztraja pri upravičenosti do »mišljenja z lastno glavo« in feministično vednost zavrača, se po statusu svojega prepričanja ne razlikuje od homeopatov ali flat-eartherjev. Spolno gospostvo se odraža tudi kot toleranca do neumnosti.
Pa vendar je ena polovica družbe za to, ker je ona sama, vztrajno podvržena neenakemu družbenemu položaju. Eden najstarejših izrazov tega položaja je družbena regulacija ženske spolnosti, kot poudari Paul Kottman, ki mi služi za močan navdih pri pisanju pričujočega komentarja. Ni razloga, da bi zgodovinsko predpostavili heteroseksualne izvore spolnosti. Naši predniki in prednice so počele, kar so počele, s komer so to počele, hote ali nehote. Vendar so edino določena dejanja med moškim in žensko – pri določeni telesni starosti in ob določenem času – privedla do zanositve in razmnoževanja. Zato je bilo v naših koncih sveta prav te odnose treba ob začetku civilizacije začeti urejati in jih podvreči institucionalnim ureditvam, saj so potomci jamčili za krvno nasledstvo in dedovanje imetja. To ne pomeni, da se ni v drugih družbah odvilo drugače ali da je bilo to nujno – bilo pa vendarle je.
Kljub temu nam je že od nekdaj jasno, da nismo zgolj lutke naših genov – pa če jih pojmujemo kot še tako sebične –, da bi si poželeli spolnost samo zato, ker bi čutili nekakšno prirojeno, vprogramirano potrebo po reprodukciji. Ne gre reči, da smo seksualna bitja le zato, ker v nas divjajo hormonalni nagoni, mi pa se jim lahko kvečjemu predajamo ali pa jih brzdamo. Človeškega spolnega občevanja nam ni treba pojmovati kot sužnosti telesnim vzgibom, ki bi usmerjali naša dejanja, kot to počnejo nekateri evolucijski biologi. Lahko jih vidimo kot nekaj, kar izraža našo željo po svobodnem delovanju.
Prav tako je krivično reči, da je vsa heteroseksualna spolnost izraz spolnega gospostva, čeprav je onesnažena z njim. Kako naj ženska ve, da moški z njo nima spolnega odnosa zato, ker bi hotel zagospodovati nad njo – in kako naj bo o tem prepričan moški, ki si tega mogoče sploh ne želi? Vživljanje in identifikacija s spolnimi vlogami je sicer funkcionalna rešitev za ta problem, a le do neke mere. Prav tako od nas terja nek trud, da se tem vlogam individualno zoperstavljamo. Perpetuiranje spolnega gospostva se namreč odvija onkraj malih upornih dejanj – odrekanja tistim spolnim dejanjem, ki jih razumemo kot izraz gospodovalnega nasilja. Pa vendar je na sami vsiljivi naravi nujnosti opredelitve do te identifikacije nekaj nesvobodnega.
Če vemo, da ima ženska lahko splav, spolnost prav zato manj doživljamo kot izraz spolnega gospostva. Prav zato vsak korak v smeri osvoboditve izpod spon spolnega gospostva, kamor sodi tudi razširjena dostopnost varnega splava, pomeni svobodnejšo, srečnejšo spolnost za oba spola – ona noče biti nujno zagospodovana, on ne bi rad nujno gospodoval. Seveda si oba tega še vedno lahko individualno želita. Vendar je bistvena razlika, če se za to lahko odločita sama, brez vsiljive družbene prisile spolnega gospostva, saj ta preži nad vsakim, ne samo heteroseksualnim odnosom.
Dostop do varnega splava je bistven predvsem iz zdravstvenega vidika. Ena najgrših plati spolnega gospostva je njegova pripravljenost žrtvovanja življenj tistih žensk, ki želijo prekiniti nosečnost, a tega ne morejo storiti na varen način. Dejansko in potencialno nasilje spolnega gospostva visi kot temen oblak nad vsakim odnosom med moškimi in ženskami ter aktivno otežuje tovarištvo in ljubezen med njimi tudi izven spolnih odnosov. Spolno gospostvo nalaga bodisi prisilo spolnih vlog, pričakovanj in ranljivosti do nasilja – bodisi individualni boj proti tej prisili, ki pa je prav tako naporen. Prav zato dostopnost splava prispeva k nadaljnji osvoboditvi medčloveških odnosov izpod še vedno, vendar v malo manjši meri prisotnega spolnega gospostva. V tem smislu je dosežek pobude My Voice, My Choice civilizacijski.
Dodaj komentar
Komentiraj