Instant Classic, 2026

To, da poljska glasbena tradicija navdihuje sodobno popularno glasbeno ustvarjalnost, ni povsem nov pojav. Iz čistega veselja do glasbenozgodovinskih anekdot bi lahko denimo natresli zgodbo o tem, kako se je nekoč v Varšavi mudil David Bowie, ki mu je pod roke prišla plošča folklornega ansambla Śląsk, in kako je na njej odkril pesem Helokanie, zborovsko priredbo poljske pastirske pesmi, ki jo je nato v izdatno predelani, a še vedno prepoznavni obliki uporabil za svojo kompozicijo Warszawa na albumu Low. Pa tudi o tem, kako se je po tem komadu nato poimenoval britanski band Warsaw, ki si je malo pozneje premislil in se preimenoval v poslušalstvu bolj znani Joy Division.

A kaj bi z zaprašenimi zgodovinskimi anekdotami. Poljska ljudska dediščina močno odmeva tudi v današnji popularni glasbi same Poljske; kot je mogoče prebrati v nekaterih glasbenih reportažah, bi lahko govorili že kar o gibanju. Pregled raznoraznih skupin in posameznikov, ki se na inovativne načine ukvarjajo s poljsko ljudsko glasbo, temu pritrjuje, navsezadnje pa ima ta trend tudi kar močno institucionalno podporo. Eden od izrazov te podpore je denimo festival Nowa Tradycja, ki ga že od leta 1998 prireja nacionalni poljski radio in se posveča prav glasbenim dialogom z ljudsko glasbo. Poslušalka, ki ji ni tuja poljska politika, lahko ob tem zastriže z ušesi in pomisli, da bi tovrsten festival utegnil biti orodje utrjevanja konservativne ideologije. Vendar pa vsaj v glasbenem smislu ni slišati, da bi šlo za kakšno krčevito oklepanje preteklosti: glasbeniki, ki na festivalu nastopajo in tudi pobirajo nagrade, namreč z glasbeno zapuščino dialogizirajo precej sproščeno, tako v smislu instrumentalnih izbir kot tudi v smislu žanrskega eksperimentiranja.

Lani maja je tako denimo veliko nagrado na festivalu prejela tudi zasedba, ki se ji posvečamo danes: poljski trio Tercet Imperial, ki je nastal leta 2024, na festivalu pa šele prvič nastopil v živo. Nekakšna predzgodovina tria je zasedba Oberkas Travel  v kateri sta igrali dve tretjini Terceta Imperial, klaviaturist Piotr Zabrodzki in bobnar Emil Młynarski. Že Oberkas Travel je v svojo glasbo izdatno vključeval instrumentarij, ki je temeljil na elektroniki, a je hkrati vključeval tudi nekatera tradicionalna akustična glasbila. V primeru Terceta Imperial in njihovega letos izdanega prvenca Prymat pa se je princip elektronske modernizacije še radikaliziral; z izjemo kakšnega akustičnega tolkala tu in tam je inštrumentalni del zasedbe v celoti sestavljen iz sintetizatorjev in drum padov. Nad inštrumenti najpogosteje plava vokal Joanne Sztucke, ki ga prav tako včasih doleti elektronska modifikacija, večinoma pa je ohranjen v svoji bolj ali manj originalni različici.

Fokus zasedbe ni le poljska tradicija nasploh, temveč so še posebej močno usmerjeni v oberek, tradicionalni tridobni ples. Ob elektronsko-sintetični zvočni sliki in odsotnosti tradicionalnih instrumentov poljskih ansamblov glasba Terceta seveda zazveni sodobno, a hkrati ohranja vez s tradicijo prek drugih glasbenih vidikov. Eden od teh so ponavljajoči se ritmi in melodije, ki se tako rekoč nikoli ne oprimejo večdelne sheme, ki je v dandanašnji popularni glasbi najbolj pogosta, temveč so bližje ljudskim pesmim, ki ne uvajajo razlike med kitico in refrenom. Repetitivna ritmična osnova je tudi odličen poligon za poljubno dolgo vijugasto džemanje sintetizatorskih linij, ki se pogosto precej nenadno končajo s kar komično tradicionalnim melodičnim zaključkom, kot ga lahko slišimo tudi v valčkih iz naših domačih logov. Drugi vidik je precejšnja odsotnost harmonij; če odmislimo nekaj izjem, se posamezne linije sintov, bobnov in vokala praktično nikoli ne srečajo v kakšni blagoglasni skladnosti in na nek način skorajda igrajo ena mimo druge. Tudi vokal Joanne Sztucke zvečine nastopa sam in je le v uvodnem komadu pomnožen v večglasje. Iz teh razlogov se torej kljub vsemu zdi, da je glasba na albumu nekako sorodna tisti, ki jo denimo poznamo iz kakšnih terenskih posnetkov ljudske glasbene ustvarjalnosti, le da je godcem nekdo vzel njihove običajne inštrumente in jim podtaknil nekaj bolj sodobnega.

Zveni, ki prihajajo iz sintetizatorjev in drum padov, nikoli ne izgubijo svoje prepoznavno elektronske identitete; včasih bi jih lahko vsaj približno označili kot približke pihal, violin, pa tudi harfe ali ksilofonskih zvokov, pogosto pa jim ne moremo prilepiti nobene akustične reference in nas spominjajo le na elektronske zvoke, ki jih poznamo iz drugačnih kontekstov, denimo na umetno ustvarjene ploske, na zvok pretepaških udarcev iz starih videoiger, na kristalne klavirske zvoke iz glasbenih hitov osemdesetih ali na električno kitaro. Komadi na albumu pa kljub obilju modernih elektronskih zvokov niso povsem »radiofonični«, vsaj ne v smislu mainstream [mêjnstrim] radijskih postaj. Zvočna podoba je v primerjavi z bolj »vsakdanjo« popularno glasbo precej ogoljena in asketska, predvsem pa se ritmi vztrajno izogibajo enostavni regularnosti. Že v tradicionalnih poljskih plesih je namreč ritmična podlaga pogosto neintuitivna, sinkopirana, kot bi se nekako spotikala čez zastavljeno tridobno shemo; v okviru enega takta se poleg tega radi prekrivajo tako tridobni kot štiridobni ritmi, kar ima samosvoj glasbeni učinek. Prav tak živahen in razgiban odnos do ritma ima tudi Tercet Imperial. Radijskim postajam še najbolj prijazen je komad Lesie, ki ga je bend tudi izbral za svoj prvi single in je ritmično najbolj ustaljen, zvočno pa bolj nagneten z različnimi inštrumentalnimi linijami. Vendar je ravno razmeroma prazen zvočni prostor večine skladb v resnici tisti, ki bolj pripomore k unikatnosti albuma.

V smislu vzdušja album Prymat niha med odmevajočimi, baladno otožnimi spevi ter bolj živahnimi, propulzivnimi komadi, tako eni kot drugi pa so dovolj kratkočasni in inovativni, da nagovarjajo k večkratnemu poslušanju in nam ostanejo v spominu, tudi ko s poslušanjem končamo. Vzporejanje oddaljene glasbene dediščine in sodobnosti je eksperiment, ki ne privede vselej do najboljših rezultatov, a se zdi, da je Tercet Imperial uspešno prestal tovrstno preizkušnjo.