28. 8. 2026 – 18.00

Tanya Tagaq: Saputjiji

Vir: Naslovnica
Peti album inuitske vsestranske umetnice

Six Shoot Records, 2026

Šestega marca je skozi čas odjeknilo več bomb. Leta 1970 je v kleti stanovanjske hiše v New Yorku eksplodirala doma narejena bomba marksistično-militantne skupine Weather Underground. Lani sta južnokorejski vojaški letali med vajo pomotoma odvrgli osem bomb na civiliste v Pocheonu. Letos so ameriški teroristični bombniki silovito napadli z več deset težkimi bombami v ameriško-izraelski vojni z Iranom. Istega dne je bombo odvrgla tudi domorodska aktivistka, glasbenica in pisateljica Tanya Tagaq, ki je pri Six Shooter Records izdala svoj peti dolgometražec z naslovom Saputjiji. 

Recenzijo četrtega albuma Tongues iz leta 2022 najdete na naši spletni strani, kjer smo Tagaq podrobneje predstavili. Morda je na tem mestu smiselno ponoviti za kolegom Janom Kopačem, da gre za specialistko grlenega petja in pripadnico plemena Inuitov iz Iqaluktuuttiaqa v Nunavutu, znotraj kanadskih meja. Leta 2018 je izdala mitobiografijo v nagrajeni knjigi Split Tooth, čtivo pa uporabila na prejšnjem albumu Tongues kot tudi Saputjijiju, ki mu danes na Radiu Študent namenjamo osrednji kritiški glasbeni termin. 

Lahko bi rekli, da nas na albumu pozdravi pesem Fuck war, a zares nas bolj … napade. Razpon grlene obrti glasbenice se iz hripavih in predrznih krikov stopnjuje do ekstatično visokih tonov, ki jih spremljajo kovinsko udarjanje bobnov, sintetizatorji, bas in kitara. Jezno ponavljanje naslova komada, »jebeš vojno«, deluje, kot da se bojevnica s svojo mantro pripravlja na zadnji spopad. Rdeča nit albumov Tagaq so pravice domorodcev, kolonizacije, okoljske krize, politične opresije in kapitalizem, rak rana moderne družbe za vse, razen za peščico, ki bogati. Sporočilo komada je ostro in nedvoumno, udari silovito kot bomba, proti kateri poje. V kombinaciji s tradicionalnim inuitskim grlenim petjem Tagaq ponovno dokazuje, da obvlada glasbeno polarnost združevanja hitrih, počasnejših in intenzivnejših tempov, kar kasneje slišimo v komadu Foxtrot. Z besedami iz fonetične abecede zveze Nato, ki predstavljajo črke F-U-C-K-Y-O-U, manično ponavlja refren Foxtrot, Uniform, Charlie, Kilo, Yankee, Oscar, Uniform, kot so to leta nazaj prepevali Bloodhound Gang. 

Zbombardirana jeza z začetka albuma Saputjiji se kmalu poleže. Umirjeni tempo ambientalne glasbe se zaradi intenzitete vokalnih zank in tesnobnih perkusij mestoma sprevrže v hrupne industrijske viže. Zaloopani kriki v Razorblades spomnijo na petje lokalne sirene Bojane Pejanović iz Moving As A Giant, medtem ko bi za zadnji komad Imiq zlahka pomislili, da je nastal v sodelovanju z Ireno Z. Tomažin, a v resnici se je na njem pridružila vokalistka Celina Kalluk. V baladah When They Call in Exit Wound Tagaq v spoken word maniri in z nežnim petjem odpira témo visoke stopnje samomorov v domačem kraju Nunavutu. Na obeh komadih se ji je pridružil Jeffrey Zeigler, ki s čélom dodaja novo plast melanholije. 

Tanya Tagaq je v svoji glasbi politična, album je odklonilen do vojaških in tehnoloških mogotcev, ki so nas s tehnološkim napredkom porinili čez točko globalne katastrofe, od katere ni več povratka. Počasnejše balade, ki prednjačijo na albumu, se tako zdijo kot upanje, supermoč, ki je v svetu vse bolj primanjkuje. Naslov albuma Saputjiji v inuitskem jeziku pomeni določena zaščitnica, repetitivne repeticije kot mantre in molitve blagodejno osvobajajo zaskrbljeni um, ki se kot zvočna zanka vrti v svojem apokaliptičnem krogu.

Kontrast melanholične nežne glasbe, intenzivnih in jeznih izbruhov lovi čustveno ravnotežje v modernem svetu. Ob prvem poslušanju deluje, kot da je Saputjiji obstal nekje vmes, nedokončan, nespretno ekvilibriran, najprej zelo jezen, potem čisto umirjen, nežen. Ravno ta polarnost poudarja nasprotne si dele. Začetna intenziteta glasbe dokaj kmalu odjekne in se razblini v nežnejše skladbe in tišino. Kot žalovanje, za jezo pride žalost. Ko nastopi čas tišine, je ta bolj gromka od bučne glasbe. In potem celoten album zveni ne zgolj smiselno, temveč tudi zaščitniško. Zdaj je čas, da zanetimo kolesje sprememb, ali kot pravi Tagaq v komadu Ikualajut, »potreben je kolektivni premik zavesti // preden sončnice zgorijo«.

Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

Napovedi