Sub Pop, 2026

Klasične definicije, vsaj kot so prikazane v sodobnih razpravah o umetnosti, predvidevajo, da so umetniška dela opredeljena z neko vrsto lastnosti. Pogosti kandidati so upodobitvene, ekspresivne in formalne lastnosti. V teh preprostih definicijah ni težko opaziti pomanjkljivosti, saj so na primer razna tehnična navodila zagotovo upodobitve, a jih običajno ne obravnavamo kot umetniška dela. V nasprotju konvencionalistične definicije zanikajo nujnost povezave umetniškega dela z estetskimi ali s katerokoli drugo vrsto lastnosti, ki jih tradicionalne definicije štejejo med bistvene. To je predvsem posledica pojava umetniških del v dvajsetem stoletju, ki se zdijo radikalno drugačna od vseh predhodnih. Eno opaznejših imen med likovnimi ustvarjalci abstraktnega ekspresionizma je zagotovo Mark Rothko. Znan po svojem abstraktnem slogu, utemeljenem v aktivnem odnosu opazovalca do slike, je utelešal radikalno vizijo renesanse slikarstva dvajsetega stoletja. Tako se zdi dejstvo, da delo ameriško-latvijskega slikarja krasi deseto izdajo zasedbe Sunn, zelo primerno.

Sunn ne potrebujejo posebne predstavitve, njihov sloves presega bregove nišnosti drone metala in jasno ločuje navdušence od skeptikov. Temačna gmota, ki jo Stephen O’Malley in Greg Anderson snujeta že skoraj 30 let, drobi meje težkih glasbenih odvodov in vztrajno premošča svetove avantgardne muzike. Deseterica plošč tvori unikatno godbo, ki širom odmeva iz neskončnih grmad prestižnih kitarskih ojačevalcev, se ne ozira po podpori ostalega inštrumentala in se v valovih neznanske teže izgublja v gosti meglici. Umetniška ideja, za katero se zdi, da se zares manifestira pri skoraj nevarno visokih amplitudah in od pričujočih zahteva določeno mero mazohizma, je postala sinonim imena zasedbe. Sloves presega ime Sunn. Kitarist Greg Anderson pri svoji založbi Southern Lord že od poznih devetdesetih let ponuja domovanje mnogim tvorcem predvsem počasnejših metalskih odvodov. Pod tem okriljem je delovala tudi zasedba Sunn. Kontradiktorno je letošnja plošča izšla pri ne-metalski založbi Sub Pop, kar deluje predvsem kot poklon postrockovskim velikanom Earth.

Na videz enostavna in neposredna pravila za snovanje svojevrstne godbe so se skozi dolgoletno ustvarjanje predstavila v izredno raznolikem glasbenem donosu. Od izredno hrupnih, surovih, statičnih kitarskih pasaž na Black One in White1, do bolj jazzovsko navdahnjenih akordov ter klasični spremljavi na Monoliths & Dimensions. Raznovrstnost dolgemu seznamu dodajo tudi mnogi angažmaji, kot je na primer plošča Atar z zasedbo Boris ali Terrestrials, ki je nastala v sodelovanju z norveško skupino Ulver. V tem kontekstu je letošnje delo bistveno bolj konservativno, z dobro mero introspekcije o tem, kaj entiteta, kot je Sunn, zares predstavlja. Produkt, okleščen zunanjih vplivov in izvirnega eksperimentiranja preteklih izdaj, nekompromisno izpostavlja dvojico kitar. Nastala vrzel je občutna, sploh ko je govora o žanru, ki ima za svoje ustvarjanje na volj izredno omejen nabor sredstev.

Album prežemata dobra mera retrospekcije in izkušenj iz preteklega glasbenega ustvarjanja. Izbira imena druge skladbe Does Anyone Hear Like Venom? s svojo izvirno, nekoliko samokritično besedno igro, izraža lastno zavedanje absurdnosti glasbenega projekta, in spominja predvsem na imeni, kot sta Defeating: Earths' Gravity ali Grimm & Bear It z bendovega prvenca. Vrnitev zasedbe k lastnim koreninam spremljajo dolgoletne izkušnje. Potisk eksperimentiranja na stran odpira nov prostor bolj ambicioznim kompozicijam. Neskončni sloji kitar v spremstvu kakovostne produkcije oblikujejo izredno razgibano zvočno sliko. Skladbo Butch's Guns otvorijo izmenjujoči se odseki težkih kitarskih tonov in nenadnimi odseki tišine, kar je kljub navidezni trivialnosti koncepta za duo nekaj popolnoma novega. Preostanek skladbe ponuja dobro mero hrupa in glomaznih rifov, ki jih gre od zasedbe pričakovati. Večji odmik od monotonega hrupa ponuja tudi končna skladba Glory Black, okrašena s klavirskimi pasažami, ki ponuja potreben predah od nepretrganega zidu glasnih kitarskih akordov.

Sunn na novi plošči deluje neomajno kot vselej, izvirne kompozicije in osupljive, neskončne grmade kitarskih linij, ki jih duo vztrajno zgrinja skupaj, predstavljajo vrhunec letošnje plošče. Vmeščanje albuma, polnega refleksije in hrepenečega po identiteti, v dolgo ter raznoliko diskografijo vzbudi pomisleke o mestu, ki ga ta želi zapolniti. Zgodnja glasbena dela so se uveljavila s svojo surovo težo in iskreno, hrupno improvizacijo Pri njih zob časa ni načel zastarelih produkcijskih metod. Kritika letošnjega dela bolj kot naslavljanje pomanjkljivosti in omejenosti izdelka služi kot poklon preteklim, predvsem pa zgodnjim delom zasedbe. Izjemno velik pomen, ki ga plošča nosi za glasbena ustvarjalce, je nedvomno opazen tako v izredno kompleksnih glasbenih aranžmajih kot tudi pri vsem, kar glasbo obkroža. Skladbe bodo tako s svojimi težkimi rifi in obsežnimi kompozicijami še dolgo neomajno udarjale po v transu izgubljenih poslušalcih.