Trust No One Recordings, 2026

Presenetljivo je bilo ugotoviti, da je Speglas bend, ki obstaja že desetletje, še bolj pa nas je presenetilo dejstvo, da zasedbo sestavljajo člani bendov Morbus Chron in Sweven. Ob prvem poslušanju je njihova godba močno spomnila na zadnji izdelek Morbus Chron, album Sweven iz leta 2014, in seveda tudi na delo projekta, ki je nasledil ta bend, torej bend Sweven. Zanimivo je, da v zasedbi Speglas ni kitarista Roberta Anderssona, ki je bil idejni vodja Sweven – kitarske kompozicije namreč obudijo spomin prav na njegovo ustvarjanje. Izvirnost kitarskih prijemov očitno torej ni bila le plod njegovih prstov, ampak sta ključno vlogo odigrala tudi Isak Koskinen Rosemarin in Jesper Nyrelius, danes kitarist in bobnar zasedbe Speglas.

Speglas delujejo kot nekakšno nadaljevanje vodilnih idej, ki so nastale s projektom Sweven, toda v njihovi glasbi prepoznamo prvino, ki smo jo pri Sweven pogrešali – in to je brzina. Speglas združujejo melodičen black metal z epskimi kitarskimi linijami, umirjenimi pasažami in zapletenimi kompozicijami, ki so izjemno premišljene. Pri tem ne skrivajo referenc. Tremolo linije, hladno vzdušje in histerični kriki jasno vlečejo v smeri black metala, medtem ko struktura rifov ostaja zakoreninjena v progresivni tradiciji švedskega death metala. Rezultat je zvok, ki je hkrati agresiven in kompleksen, pogosto zgrajen okrog dolgih melodij in počasi razvijajočih se motivov.

Velik del moči albuma leži v aranžmajih. Speglas radi premikajo tempo od blast beatov in ostrih kitarskih linij do bolj odprtih, skoraj heavymetalskih pasaž. Komadi, kot sta Dearth in The Spirit Postmortem, pokažejo, kako bend združuje več tradicij: progresivno deathmetalsko kompleksnost, blackmetalsko atmosfero in občasne, presenetljivo klasične kitarske melodije. Te niso nostalgične, temveč delujejo kot protiutež precej mračnemu tonu plošče Endarkenment, Being & Death.

Pomemben delež pri opisanem zvoku plošče ima tudi produkcija. Album je v studiu Mayfire zmiksal Simon Söderberg, mastering pa je opravil Magnus Lindberg. Njuno delo prepoznamo po jasnosti in globini zvoka. Bas je izrazit, vokali so večplastni, kitare pa dovolj ostre, da ohranijo napetost tudi v kompleksnejših delih.

Posebno mesto zaseda sklepni del albuma. Skladba Dies Mali v ploščo Endarkenment, Being & Death prinese nenaden pospešek in skoraj mrzlično energijo, ki razbije zadržanost predhodnih komadov, nato pa album s skladbo Rage Upon the Dying Fire doseže vrhunec. Speglas v epilogu razpnejo vse ključne elemente plošče – triumfalne melodije in težke zažagane rifaže – in ponudijo epski zaključek.