Sub Pop, 2026

Trio is Toulousa že ob naštevanju svojih glasbenih vplivov ne skopari z raznovrstnostjo. Preveč čudaško bi bilo, da bi z vsakim novim albumom nadaljevali, kjer so s prejšnjim zaključili. Najbolj prepoznavne elemente seveda vzamejo s sabo, toda ne morejo se upreti raziskovanju, pustolovstvu, tveganju, ki ga njihova na jamu zgrajena glasba prinese. Ta pa pogosto izzove konceptualno zasnovo za album. Letos strunarska brata Fossat in bobnar Flores obhajajo svojo deseto obletnico. Po dveh letih so nazaj z novim materialom, novim celovečernim albumom Fantasia. 

Nobena noviteta ni, da se Slift pri ustvarjanju napajajo z aktualno svetovno situacijo. Njihov hladni tok glasbe, psihedelična znanstvena fantastika v obliki kozmičnega raziskovanja, ki pogostokrat sumljivo ždi in ne nudi nič kaj durovsko toplega, kvečjemu zanimivo otopelega, je v sporočilu skrajno optimističen. Že na predhodnem osemdesetminutnem albumu Ilion, ki smo ga na pravkar poslušanih valovih obravnavali, so Slift pod vplivom Homerjevih del opisovali človeški preporod kot nujno, hkrati pa svetlogledo stvar. Dajali so vtis relativno lahkega prehoda, čeprav njihova glasba govori drugače, verjetno z namenom prikaza postapokaliptične tranzicije. Tokrat se njihova zgodba nadaljuje s pomočjo argentinskega pisca Jorgeja Luisa Borgesa in njegovega magičnega realizma. Slift po Borgesovem vplivu ustvarjajo alternativne realnosti, kot orodja, načine izražanja in serviranje idej. Tam, kjer se pači jasen pogled med fikcijo in realnostjo, kjer ksenofobija, strah in ignoranca vladajo, kjer represivno stanje oblikuje družbo, tam, v domišljijskem kraju Fantasia. Četudi njihov način predvsem besedilno včasih ne pove vsega skritega, z najbolj neposredno glasbeno spremljavo do tega trenutka, ni težko razbrati, da je za Slift to trenutno najlažji prenos idej, po njihovo – prikaz, da obstaja več realnosti in prav toliko različnih pogledov, skratka kolektivnega ozaveščanja v teh čudnih časih, ki ga opisujejo med drugim v obliki lažnega idolovstva, korupcije, migracijskih zlorab in tako naprej.

Fantasia je bila posneta v belgijskem studiu Daft, brez nasnemavanj, brez gostov, v zelo malo poskusih. Želeli so v enem prostoru zajeti material brez olepševanj, za katerega menijo, da je okleščen, iz jamov obtesan in dodelan. Četrti dolgi album sestavlja osem pesmi, ki se zavrtijo v slabih petdesetih minutah. Glede na predhodnika se zdi, da je zvok na novi plošči za ped surovejši, toda se kmalu izkaže, da zgolj zaradi drugačnih pristopov, novih načinov strukturiranja komadov. Nihče ni pričakoval, da bi Slift ostali na enem mestu. Četudi so na monolitnem albumu Ilion črpali tudi iz bazenov stonerja, sludgea in dooma, jih z vsemi ostalimi pobranimi žanrskimi pritiklinami po poti ni bilo moč najti nekje znotraj njih. Njihova angažirana psihedelija, po mnenju nekaterih tudi novi prog rock, je od nekdaj vseboval tudi sestavine krauta, nojza, metala, bluza, industriala in še marsičesa drugega. V prvi vrsti so Slift še vedno glasen power trio, ki se ne ozira na časovne bariere in z veseljem zakoraka na nepoznan teren. Četrti dolgi album nudi pesmi krajše minutaže, kot smo jih vajeni s preteklega albuma, zato pa so tu še vedno hladni psihedelični prepihi, ki jih nenehno dograjujejo z vpeljavami sintovskih mrvic, začenši z naslovno Fantasio. Taki razčlenjeni akordi na sintu, po domače arpeggii, pogosto dajejo zavetje pred distorziranim neurjem in spomnijo na prog rock metuzaleme, najsi bodo cingljajoči zveni v Corrupted Sky ali pa orgelske podlage v Secret Mirror. Jeanov vokalni angažma je tokrat še bolj raznolik, napadalen, drzen v svoji deklamaciji. Izbor linij se ponekod celo omehča in zavije v bolj prizanesljive izhode. Že sami kriki in naracija nosijo veliko večje breme kot v preteklosti. Tako bo nasilno kričanje v A Storm Of Wings po višini predstavljalo še neslišane glasove, The Village pa bo s svojimi vokalnimi zavoji Jeana preobrazilo v hrupnega pridigarja. Z vsem bobnarskim sekanjem in premetavanjem, kitarskim frekvenčnim večobrazjem in basovskimi podtalnimi linijami se pojavljajo predeli, kjer se zdi, da Slift poskušajo preveč, da se prvinski nagon z začetka pesmi zakrije ob nekaterih vratolomnih eksekucijah. Rezultat je nihajoč album, s preveč vzponi in padci, da bi prenesel vsaj približno moč in izčrpavanje predhodnika Ilion. Ta je bil tako neoprijemljiv in nekje v zraku, da njegove podobne nadgradnje pravzaprav od Slift ni nihče pričakoval. To pa ne pomeni, da je album Fantasia za reciklažo. Tudi če Ilion ne odmislimo, je Fantasia psihedelični udarec v pleksus. Bend se izkaže z novimi lastnostmi, še neslišanimi prijemi, ki se uspešno izogibajo modernim osladnostim in nasilnim izpeljavam. Takim, ki denimo pestijo mnoge druge aktualne ekspresivne glasbene sestave. Fantasia je še en Sliftov poskus ozaveščanja človeštva in še en pogumen korak v njihovem nenehnem razvoju.