Pyroclastic Records, 2026

Simon Hanes je kot basist s svojim delovanjem v različnih projektih že dobro vzpostavljen glasbenik, vendar pa je manj poznan kot skladatelj. Poznamo ga kot Zornovega varovanca iz benda Trigger, vodjo z retro italijanskim filmom obsedenim pop orkestra Tredici Bacci ali pa kot nesojenega člana od mrtvih vstalih The Flying Luttenbachers. Našteta glasbena imena so sama po sebi znanilec nivoja, na katerem Hanes stoji kot ustvarjalec, njegovo samostojno delo pa to pozicijo dokončno utrjuje. Album Gargantua, ki je izšel konec marca letos pri založbi Pyroclastic Records, je v celoti spisal in zaranžiral Hanes, zasedbo pa je zaradi velikosti tudi sam dirigiral. Sestavljajo jo namreč tri baterije bobnov, tri vokalistke, trije francoski rogovi, tri pozavne in tri bas kitare, od katerih eno igra nihče drug kot Trevor Dunn, globoki del zasedb Mr. Bungle in Tomahawk. Dunna na račun vseh preostalih sodelujočih glasbenikov izpostavljamo zato, ker bi bilo zaradi dolgih in izpopolnjenih biografij preostalih članov enostavno nemogoče opevati vse.

Ob takšni zasedbi so izpričani aranžmaji vredni občudovanja. Hanes se izogne frekvenčnemu prekrivanju s popolnim odmikom od standardnih harmonskih inštrumentov in namesto tega poseže po jasni razporeditvi registrov po skupinah. Bogato harmonijo nato mojstrsko izpelje iz vodenja glasov tako znotraj skupin kot skozi odnose med njimi, kar se kaže v izjemno uravnoteženi zvočni sliki. Precej pogosto lahko slišimo prvine zgodnje polifonične glasbe v vokalnih aranžmajih, ki odslikavajo poznavanje renesančne madrigalistične tradicije skladateljev, kot sta Carlo Gesualdo in William Byrd. Toda Hanes arhaične oblike spaja s sodobnim glasbenim besednjakom in kompozicijskimi tehnikami, predvsem pa zlahka razberemo nadzor nad ustvarjalnim procesom in zavedanje, ki ga glasbenik goji do glasbe.

Primer tega je denimo skladba Knockandrow, ki jo zaznamujejo omenjeni vokalni aranžmaji, med katere so vrinjeni inštrumentalni interludiji, ki ustvarjajo napetost med posameznimi deli in poganjajo skladbo naprej. Resnični pokazatelj skladateljevega drobnogleda pa je kadenca zadnjega a capella segmenta, v katerem vokalistke akord zaključijo z močno zaznamovanim popoidnim R&B-jevskim mikrofraziranjem, kar razumemo kot pobalinsko potezo skladatelja, s katero ustvari kontrast med tradicionalno in sodobno estetiko samo zato, ker lahko. Obenem pa to idejo izpelje na način, ki je izredno subtilen in nepretenciozen, predvsem pa celotne umetniške identitete ne zgradi na modnih trendih dekonstrukcije, neoprijemljivosti in večnega kontriranja.

Temeljno vprašanje, ki pogojuje sleherno ustvarjalno prakso in ga lahko formuliramo kot kaj pa če?, pridobi veličastne razsežnosti, ko je odgovorjeno vprašanje kako? Šele takrat lahko zares govorimo o vrhunski umetnosti, ki je namerna in ne zgolj posrečena. Na albumu Gargantua Hanes zastavi neizmerno veliko kaj-pa-če-jev, rezultat pa je glasba, ki je kaotično urejena, hudomušna in igriva, obenem pa resna in tehnično zahtevna, tehnično razgibana in prevzemajoče lepa. Stoji na presečišču klasične, jazzovske in eksperimentalno rockovske tradicije, iz katerih črpa vrednote skrbne temeljitosti in priprave ter spoštovanje do glasbenega materiala, občutek za medigro in improvizacijo ter nonšalantno razbijanje konvencij.

Album Gargantua je odličen primer glasbenega maksimalizma, narejenega z dobrim okusom in jasno vizijo, kar je zgodovinska redkost manj z vidika kapacitete skladateljev in bolj z vidika financiranja takšnega projekta. Štejemo se lahko za srečne, da je Simon Hanes prebil logistične prepreke in izdal v vseh pogledih izpopolnjen, izviren in predvsem globoko ustvarjalen album.