Simo Cell & Abdullah Miniawy: Dying Is the Internet
Dekmantel Records, 2026
Abdullah Miniawy, pesnik, pevec, inštrumentalist in igralec iz Egipta, ter Simo Cell, producent klubske basovske glasbe in didžej iz Francije, ki se je dvakrat predstavil na serijalki Comic Sex v Channelu Zero, sta stara znanca. Leta 2020 sta prvič poskusila pripraviti skupni izdelek, EP Kill Me or Negotiate, ki je predstavljal drobec tega, kar sta kot duo sposobna ustvariti. Kratkometražec ni bil nič posebnega, je pa jasno prikazal zvočno estetiko, ki ji sledita še danes – mešanico basovske glasbe, predvsem duba, hiphopa in latinskoameriških ritmov, prelitimi z arabskimi spevi.
Album Dying is the Internet je ciničen, a ne pretiran uvid v internetno pokrajino, v kateri se namesto informacij, zabave in decentraliziranih krogov interesov in kreativnih kotičkov pojavlja bojišče za zaslužek: mesto za bizinis in grabljenje pozornosti zavoljo monetizacije. Samopromocija, hudičeva beseda za ves kreativni sektor, je preplavila vse pore interneta in družbenih omrežij. Nešteto objav, memov in reelov je že zdrsnilo po tekočem algoritemskem traku, na katerem umetniki in umetnice zavračajo boj za pozornost, ustvarjanje vsakdanjih vsebin za vidnost, prekomerno in nenehno objavljanje na družbenih omrežjih, kot je Instagram. Pa vendar se kljub zavračanju sodobnih modelov kreativne industrije prav s tem zavračanjem znajdejo na isti platformi z vsebinami, ki pritegnejo pozornost. Ujetost v povratne zanke, groteskne vsebine umetne inteligence, monopolizacija, paywall in piškotki so internet spremenili v po svoje brezdušno in grobo okolje. Tudi glasba se ne more izogniti vsesplošnim družbenim trendom korporativizacije: glasba, ustvarjena izključno z umetno inteligenco, tekmovanje z algoritmom, pretočne platforme in še in še. Kot vsaka druga industrija tudi ta kaže splošne probleme sodobne kaotične družbe z lastnimi specifikami. To je atmosfera, ki jo Abdullah Miniawy z vokalom in trobento ter Simo Cell s plesno elektronsko produkcijo želita pričarati.
Vrhunci albuma so zagotovo komadi, v katerih Abdullah v ospredje stopi s trobento, ki zelo basovskim, dubovskim klubskim ritmom, distorziji in precej nasičeni produkciji, doda nekakšno melodično trdnost, dramaturgijo in dodatno pripovedno dimenzijo. Reels in 360, Tear Chime in Travelling in BCC so nekonvencionalni in eksperimentalni postklubski bangerji, ki se ponašajo s svojevrstno preprostostjo in so zato najmanj primerni za klubsko okolje, se pa najbolj vtisnejo v spomin.
Temačna grandioznost albuma Dying is the Internet daje vtis, kot da želi le slediti asociacijam nasprotij, ki se pojavljajo ob premikanju po svetu. Kaže na določeno zamejenost, nedoločljivost, fuzijo in nasprotje. Primer je folkovski vokal v maqamati, arabskem tonalnem sistemu, ki zveni tradicionalno, a hkrati popolnoma moderno. Pomočen je v plasti reverba in autotuna, zveni pa nekako hladno in izmaličeno, vendar hkrati ekspresivno in definirano. Strukture so podobno mestoma jasne, mestoma zvenijo naključno in sporadično. Aranžmaji izhajajo iz mnogoterih tokov – od značilno dubovskih in hiphopovskih ter afriških in južnoameriških ritmik do postklubskih zavojev, ki jih poznamo tudi iz glasbe egiptovskega producenta Abadirja. To nenehno spreminjanje in napetost med različnimi svetovi ustvarjata zanimanje za to, kaj bo sledilo.
Simu Cellu in Abdullahu Miniawyju je z albumom Dying Is the Internet uspelo ustvariti izstopajoč, nepredvidljiv izdelek, ki v poplavi stimulusov izzove čustva in vzdržuje radovednost.
Dodaj komentar
Komentiraj