2026, PNKSLM

Po desetih letih ustvarjanja glasbe je verjetno kar težko izbrati svoje favorite, še posebno če naj bi jih strpali na en sam album in ga nato razglasili za Essential. Kaj sploh postane bistveno, ko imaš za sabo celo desetletje komadov, obdobij, alter egov in zvočnih ovinkov? Švedska ustvarjalka Åsa Söderqvist ali ShitKid si je na to vprašanje prvič odgovorila z albumom The Essential Vol. 1, ki je izšel februarja letos, nekakšnim izborom iz preteklega ustvarjanja, septembra pa je ponudila še drugi odgovor, z The Essential Vol. 2. Repliki ne zagovarjata klasičnih zbirk največjih uspešnic, temveč se bereta kot še en pogled nazaj, na komade, ki so po njenem preživeli čas svojega nastanka in si zaslužili ponovno biti v ospredju.

ShitKid je na začetku kariere hitro prebila led in se že s prvim, leta 2016 izdanim istoimenskim EP-jem znašla med opaznejšimi novimi imeni švedske scene. Takrat je bila zgodba še precej DIY: po selitvi s severa Švedske v Göteborg je po izkušnji s feminističnim punk bendom začela glasbo snemati sama, doma, na pokvarjenem računalniku in z Garage Bandom, ki se ga je šele učila uporabljati. Iz teh precej skromnih pogojev je nastal prepoznaven ShitKidin lo-fi zvok; surov, neposreden in dovolj nalezljiv, da je hitro presegel meje domače sobe in okužil celotno Evropo. 

Deset let po tistem prvem šepetu »Oh Please Be A Cocky Cool Kid« se Söderqvist k svojemu dosedanjemu ustvarjanju vrača z dvema precej različnima pogledoma nazaj. The Essential Vol. 1 izbere ostrejšo, bolj razcapano in rokersko plat ShitKid; komade, ki udarijo brez večjega ovinkarjenja. Ob prvem poslušanju je skoraj sumljivo domač. Vendar občutek prepoznave presega dejstvo, da gre za že izdane komade, nekakšno oddaljeno domačnost, ki jo težko pripnemo h konkretnemu spominu. Njegov zvok, sploh pa vokal, ostaja surov in nekoliko šumeč, medtem ko imajo preprosti aranžmaji in nalezljive melodije tisto rahlo neugledno privlačnost starih soundtrackov, ki jih danes poslušamo z mešanico ironije in iskrenega užitka. Vse skupaj deluje skoraj filmsko, kot da se ob posameznem komadu za trenutek znajdemo v prizoru pozabljenega najstniškega filma iz devetdesetih. Nekje med nostalgijo in skrito pregreho se tako izriše čar nečesa, kar bi lahko bilo malo preveč preprosto in malo preveč znano, vendar nas prav zaradi tega potegne vase.

The Essential Vol. 2, ki je izšel pred tednom, pa obrne ploščo in pokaže ustvarjalkino počasnejšo, mehkejšo, a še vedno hrapavo in bolj melanholično stran s tavajočimi zvočnimi krajinami.

Zanimivo je tudi, kako album oziroma kompilacija gladko poveže komade iz različnih obdobij. Čeprav niso bili napisani ali posneti kot en album, se The Essential Vol. 2 presenetljivo hitro sestavi v koherentno celoto. Namesto občutka arhiva dobimo občutek albuma, ki ima lastno esenco in notranji tok; kot da so komadi šele tukaj našli kontekst, v katerem zares sodijo skupaj. Od grobo obdelanih, odmevajočih in fuzzy balad, kot sta Never Seen a Girl, ki se je skozi avtoričino diskografijo pojavila na več izdajah, in Time’s spent, do bolj sanjavih komadov, kot sta FARMBOY in Yooouuu, kjer počasnejši tempo vleče proti indie rocku in grungeu, vse skupaj pa ohranja tisti značilni ShitKidin anti-pop občutek. Drugje se plošča spet približa zamazanemu garažnemu punku, kot pri Som på film. Veliko komadov povezuje izrazito evforično-melanholičen občutek nekakšnega glasbenega come-downa. Tak je Poobrain, ki se je pojavil na razširjeni različici njenega debitantskega albuma ShitKid, pa tudi Tropics in Tu Disparu, kjer vokalno preigravanje melodije, kitarski rifi in zračnejša produkcija ustvarijo občutek, ki spomni tudi na lokalne balanse.

ShitKidin ležerno prodirajoči vokal pogosto prevzame glavno vlogo, spremljava pa ostaja presenetljivo zadržana. V Stubborn Signs in Whyte se glas skoraj odlepi od podlage, medtem ko umirjen ritem in ponavljajoči se kitarski rifi bolj ustvarjajo prostor kot pa zares gradijo komad. Pripovedovanje zveni skoraj kot improviziran tok zavesti ali sprotno izmišljevanje; posamezne misli se vračajo, melodija vztraja pri istem motivu, repeticija pa postane hipnotična prav zaradi svoje trpkosti. Produkcija nasploh pri tem ne išče popolnosti – ostaja minimalistična, mestoma šumeča in nekoliko nedodelana. In morda je prav to rdeča nit vsega žanrskega prehajanja: ne določen zvok, ampak način, kako ShitKid iz zelo malo elementov iztisne zelo specifično atmosfero.

V celotni diskografiji se tako čuti predvsem njena močna intuicija za kuriranje lastnega zvoka. Iz morja komadov, nastalih v različnih obdobjih in pod različnimi obrazi, lahko izlušči deset precej različnih kosov, pa bo skozi vseeno odsevala enaka ustvarjalna esenca. Vendar ali je deset let podobnega zvoka sploh lahko dobra stvar? Pri Söderqvist očitno ne gre toliko za to, da bi desetletje vztrajala pri eni zvočni formuli, ampak da se tudi skozi žanrske premike vedno znova vračajo določeni elementi njenega ustvarjanja kakor naredi-sam pristop, občutek za atmosfero, repeticijo in nepoliranost. To je še posebej očitno, če poleg ShitKid pogledamo tudi njeno novejšo ÅÅsAA persono, v kateri se odmakne od rokerske neposrednosti in vstopi v bolj elektronske, dubovske in EDM vode. Kljub žanrskemu zasuku pa »naredi sam« občutek ostaja. Zdi se, da se pri njej prej kot zvok ponavlja način, kako do zvoka sploh pride.

Oba The Essential albuma tako delujeta kot nekakšen most med različnimi obdobji njenega ustvarjanja in hkrati uvod v novo poglavje. Po večletnem umiku se Söderqvist vrača na odre, leto je odprla z razprodano evropsko turnejo, sledijo pa nadaljnji nastopi po svetu. Oba albuma pri tem na novo odpirata vrata v svet ShitKid. Oba izdelka lahko tako zares beremo kot esencialna – ne zgolj kot izbor komadov, temveč kot premišljeno ponovno sestavitev tega, kar je skozi različna obdobja ostalo bistveno.