Shhoamkee Records, 2026

Ps goner je nov projekt kanadskega glasbenika Petra Sagarja, ki sicer deluje pod imenom Homeshake, s katerim si je že priboril zvesto poslušalstvo. Oba projekta delujeta pri njegovi založbi Shhoamkee Records. Peter Sagar je bivši kitarist in klaviaturist Maca DeMarca, znan po sanjaškem indie popu in lo-fi-ju. Kot Homeshake je denimo dosegel veliko število poslušalcev z lo-fi komadi, kot sta Love Is Only a Feeling in Every Single Thing. Z debitantskim albumom pod vzdevkom ps goner ohranja bistvene elemente ustvarjanja svoje muzike, vendar s pomembnim premikom k precej otožnejši alternativni muziki, ki se predvsem izkaže kot močno intimen projekt. Album je nenameren rezultat glasbenikovega ustvarjalnega bloka, v celoti posnet na kaseto.

Album there's an atm inside vzbuja občutek globoke introspekcije, ki pa je pravzaprav odraz fiktivne zgodbe. Ohlapno opisano, album pripoveduje zgodbo osamljenega, hudo zadolženega kockarja strtega srca, rdeča nit pa je vožnja po cesti. Četudi se poslušalec ne spušča v dano zgodbo, mu je lepo predan univerzalen sentiment, ki se pojavi ob vožnji. Ta sentiment denimo vključuje opazovanje mimoidoče okolice in ob tem spontano vznikajočo introspekcijo, ki se včasih pretaka že v ruminacijo. Da album slika vožnjo z avtom, je še bolj nazorno v ambientalnih sekvencah, ki se na albumu pogosto znajdejo. Ob tem je v dveh komadih, pray for me in I forget :), pravzaprav v ospredju ambientala. V muziko je spretno vpeta tako, da ojača občutke osamljenosti oziroma vsaj melanholije. 

Zvok albuma spomni denimo na lanskoletni plošči Luminal in Liminal Briana Ena in Beatie Wolfe, sodelovanje mojstra ambientale z indie glasbenico, le da je ps goner solo projekt in da njegova ambientala spominja bolj na tisto, ki jo slišimo denimo na albumih škotskega dvojca Boards of Canada. Pri tem se poraja asociacija na album Music Has the Right to Children. Tudi ps goner namreč uporabi žvrgolenje ptičev in otroško ali žensko smejanje v ozadju, takšni elementi pa še posebej poglobijo prvinski občutek osamljenosti.

Album je torej na prvem mestu melanholičen, če ne že kar žalosten, na njem pa se uspešno prepletata lahkotnost muzike in teža odpetega. Tovrstna kombinacija zvokau v spomin prikliče tudi otožno lepoto ameriške dream pop zasedbe Beach House, ob podanem sentimentu pa se porajajo še asociacije na sicer bolj prefinjeno muziko Angležev Tindersticks, medtem ko vokalno plošča spomni celo na glasbenico Mazzy Star. Na prvi posluh je there's an atm inside torej zgolj album iz spalnice, a ponuja  glasbeno izkušnjo, ki nas prevzame.

Album po vizualni podobi skoraj hoče biti pozabljen v poplavi izdane spalnične naredi sam muzike. Tudi ime projekta ps goner je zanimiva, kar nekako amaterska izbira, ob tem pa tudi naslovi skladb ne delujejo pretirano fino. Eden je denimo zapisan zgolj z vprašaji, drugi pa s smeškom na koncu naslova. S takšnim enostavnim pristopom seveda ni nič narobe, morebiti pa izpade nekoliko neresen v svojem obstoju. Toda tu se tudi porodi vprašanje, ali morebiti ps goner s takšnim pristopom skuša ohraniti intimno podobo, kar pa pravzaprav goji tudi v zvoku. Glede na to, da je Peter Sagar pod imenom Homeshake že uspešen glasbeni ustvarjalec, sklepamo, da je morala biti celostna naredi sam podoba albuma there's an atm inside namerna. Ob interpretirani amaterski podobi albuma je poslušalec kmalu pozitivno presenečen. Muzika, do nas prenesena s kitaro, klavirjem in duhom americane, preseže pričakovanja.

Album vseskozi smiselno teče po zastavljenem sosledju, ob tem pa skladbe dobro delujejo tudi samostojno. Med bolj zapomnljivimi komadi so drive away, wind on the horizon in disappear, toda obenem poslušalska izkušnja v nekaterih delih zaniha, denimo v skladbi broken dream, v kateri se zdijo vokali že kar preveč stišani, skoraj leni. Melodije na albumu sledijo znanemu vzorcu preprostega indie zvoka, a so ob tem vseskozi lepe in ustvarijo prijetno lahkotno podlago za težo subjektove zgodbe. Prav tu se skriva čar albuma there's an atm inside. Poslušalca se enostavno dotakne.

Ps goner vzbuja vtis resnejšega projekta v dosedanji diskografiji Petra Sagarja. Če je njegov že vzpostavljen projekt Homeshake lahkoten in nezahtevnim ušesom prijazen, ps goner zagotovo pade v alternativnejše glasbene vode in zahteva določeno mero introspekcije tudi od poslušalca. Glasbenik se je tokrat lotil ustvarjanja muzike onkraj dosedanjega ustaljenega pristopa in rezultat je uspešen intimen glasbeni potop brez prevzetnosti.