Poetically Uncorrect: Enkrat drugič
Društvo za sodobno klovnsko umetnost, 2026
»Okej, ljudje, tko je zdej!«
Malo se bomo za trenutek zaustavili ob in se pomenili o dolgometražni prvorojenki treh sebstev, ki skupaj slišijo na ime Poetically Uncorrect, v svojih ločenih entitetah pa so to Maja Dekleva Lapajne, Simeon Huzun in Gergely Dózsa, ki jih bolj ali manj uokvirjamo nekje med svetovi sodobnega klovnstva, sodobne improvizacije in sodobnega plesa. Vsega se torej v glavnem lotevajo v tisti najsodobnejši, najalternativnejši in najrobnejši maniri.
Tudi z njihovim vstopom v glasbo ni nič drugače. To trdimo, četudi marsikateri izvežbanec za robno glasbo ob poslušanju te uvodne vrstice na svojem radijskem sprejemniku že mršči svoje obrvi. Če si za trenutek ogledamo glasbeni izraz zasedbe, lahko razčlenimo, da je pred nami očitno naredi sam izdelek, močno naslonjen na besedila oziroma vokalizacijo, večinoma podprt z zvenom ukulel pa tudi kitare in harmonike, šejkerjev in podobnih drobnih inštrumentalij, v komadu SamX se igram pa - kot jih opiše zasedba sama - tudi treši sintersajzerskih utripov. Vzporednice, ki se ob tem razpirajo, tako letijo na vse konce slovenske glasbene sfere, od nekaterih zabavljaških pankovskih besedil Samuela Bluesa, Damirja Avdića ali Ane Pupedan, harmonikarske zimzelene klasike Človeška ribica skupine Čompe, do zgodovine zabavljaških folkovskih besedil denimo Janija Kovačiča ali Marka Breclja. V glamovskih sintih bi našli kakšno zabavno besedilo zasedbe The Feminalz iz tehnoburleske Tatovi podob, v njihovem naredi sam pristopu in vokalnih igrah pa bi jih lahko približali še eni skupini, ki je vzklila iz neodvisne uličnogledališke scene, Ingverju in Gverilkam.
Tudi pripis k plošči zvensko raznolikost tria oziroma njegovo žanrsko eklektičnost poudarja kot glavno linijo nekorektnosti, nakazano v njihovem imenu, kar pa je misel, ki jo moramo obiti, če želimo prispeti do središča pomena tega novonastalega bisera. Še posebej, ker smo prepričani, da se nam ob besedni zvezi žanrska eklektičnost vsem že globoko zeha. Pomembnejša ključna beseda, ki se izrisuje med poslušanjem, se zdi vsakdanjost oziroma življenjskost, koncept, ki ga povzema tudi velik kos gledališke prakse Dekleva Lapajne in Norberta Svena Föja, drugega obraza Simeona Huzuna oziroma gledališkega ustvarjalca Gregorja Kamnikarja. Z življenjskostjo in vsakdanjostjo se skozi sodobno improvizacijo v ciklu Predelano življenje skupaj namreč ukvarjata že dvanajsto leto.
Ta vsakdanjost in preprostost udarita v poslušalko kot močen val in jo v začetku, podobno kot pri gledališki praksi Lapajne in Kamnikarja, malo zmedeta. Morda se ji zdi vse skupaj preveč preprosto, premalo formulaično, celo kot potrata časa. Ukvarjanje z glasom na albumu in besedila se ji lahko zdijo preveč otroška, preprosta, kot nekaj, kar je že bilo videno in je zato nevredno ponovne pozornosti, glasovi pa so morebiti premalo izbrušeni. Kljub dostopnosti tu skozi besedila prodreta pravi subverzivnost in robnost te glasbene prakse. Ob drugem poslušanju, če poslušalka ni že zapustila koncerta ali prekinila plošče, nastopi drugačna refleksija. Album je na nek način glasbeni izraz demokratiziral. Počuti se, kot da bi nekaj podobnega lahko ustvarila tudi sama. Približajo se ji vokali na albumu, ki se zaradi njihove nedodelanosti zdijo bolj življenjski.
Spontanost in igrivost, ki gradita album, se preprosto zdita med bolj radikalnimi pozicijami, ki jih lahko zavzema človek danes. Iz oddaje Teritorij teatra Metoda Zupana povzemamo, kar sta Dekleva in Fö o improviziranem delovanju zapisala tudi sama, kajti kot pravijo Poetically Uncorrect, je kopiranje dejanje ljubezni, ljubezen pa ni podjarmljena zakonodaji:
»Improvizacija je upor. Upor sam po sebi. Včasih se upira tudi sebi, intuiciji in avtomatizmom. Improvizacija se upira ciljni naravnanosti, upira se storilnosti. Upira se dosežku. Presežku. Popolnosti. Upira se avtokraciji. [...] Upira se nadzoru. Upira se enoumju in enoznačnemu razumevanju življenja. Upira se cenzuri. Upira se obstoječemu družbenemu redu. V kakorkoli majhno škatlico že zapremo improvizacijo in kakorkoli jo že poskušamo regulirati s pravili, bo znotraj tega vedno ustvarila mini prostore svobode in majhne razpoke, skozi katere se da dihati in priti v stik še s čim drugim.«
Dodaj komentar
Komentiraj