Samozaložba, 2026

Znotraj preroda postpank glasbe zadnjega desetletja bendom pogosto atavizem in posnemanje opravičujemo zavoljo nedoživete nostalgije, enoličnost in monotonost zavoljo trenutnega hajpa, a kar težko opravičimo, pa je bora diverziteta njihovih glasbenih vzgledov po katerih krojijo svoj sound. Krajina sodobnega postpanka, predvsem bolj poznanega, komercialnejšega, zato lahko nekaterim deluje neraznovrstno, pusto in nenavdahnjeno napram bogati raznolikosti tega žanra v osemdesetih letih. In tu vstopijo Plum, čikaški postpank trojec, ki s ploščo v samozaložbi Bodies In Motion, ki se ji posvečamo v nocojšnji Tolpi bumov, v to sodobno pustoto prinašajo dobro mero fanka, gruva, ležernosti in vsesplošne odštekanosti.

Plum so nastali leta 2022, dve leti kasneje so padli prvi singli in takoj za njimi še njihov prvi album Can’t Hold On To It, na katerem se že ponašajo s postpankovsko mešanico novega vala, no wava in fanki ritmov. A prvenec napram aktualni plošči zveni mnogo bolj okostenelo, kot da gre šele za zasnutke njihovega bogato razslojenega sounda, ki ga ustvarjajo sedaj. K temu je morda pripomogla zamenjava originalne bobnarke Karisse Talanian z bobnarjem Ericom Ridderjem. V aktualni postavi poleg Erica Plum sestavljata še Jeff Kelley s kitaro in vokal ter Heather Perry z basom in prav tako z vokali. Skupaj so natempirana postpank bombica, ki poka po šivih in se šopiri z naseckanimi rezkimi kitarami, močnimi igrivimi in vpadljivimi bas linijami in poskočnimi bobni, ki plešejo fanki ples norosti. Njihove vzornike bi najlažje našli v imenih, kot so Talking Heads, XTC ali Gang Of Four, vendar s svojo motorično nabritostjo in odnosom pogosto spomnijo tudi na akte, kot so Devo ali obskurnejše in bolj pustolovske Pop Group, A Certain Ratio, Liquid Liquid ali James Chance & The Contortions.

Svet ustvarjanja glasbene skupine Plum je moderni svet anksioznosti, absurda in odtujitve, v katerem igrivo postopajo in skušajo z glasbo priklicati nazaj prvinskost, nas pomakniti nazaj h gibu, nazaj k plesu. Prvi album Can’t Hold On To It je ritmično zvenel rigidneje, bolj enoglasno, medtem ko na plati Bodies In Motion poslušamo harmonični kaos ritmičnih dialogov in trkov, s katerimi se naspidiran glas Jeffa Kelleyja in ponavadi podporni vokal Heather Perry lepo dopolnjujeta. Trio se je za namen ustvarjanja novega albuma izoliral v gozdni koči, kjer so eksperimentirali s svojim glasbenim procesom. Skušali so se lotiti pisanja in aranžiranja pesmi na nov način, se za to zanašali na sanje, iz katerih so vlekli besede, na tarok karte, ki so jim sugerirale teme, ali pa so preprosto uporabljali nove tehnične prijeme. Tako je nastala plošča Bodies In Motion, ki skuša poslušalca iz modernega sveta tehnologije, izgorelosti, izumetničenosti in apatije zvabiti h karnevalu in plesnemu rajanju.

V svetu postpank glasbe depresivnih in melanholičnih doomerjev izza železne zavese in zafrustriranih ter jeznih pobov z Zahoda, Plum s svojo dovršeno uigranostjo, predvsem pa s svojo igrivostjo in prebrisanostjo opominjajo, da je postpank lahko tudi fank.