compagnie 4000, 2026

Skoraj desetletje je minilo, odkar je francosko-kolumbijska zasedba Pixvae nastopila na festivalu Druga godba. Odtlej je izdala dva albuma, Cali in Oi ve, letos aprila pa v svet poslala še tretjega z naslovom De lado a lado. Po desetih letih ustvarjanja zasedba še zdaleč ni izgubila ustvarjalnega zanosa in je ponovno potrdila svoje glasbenoustvarjalne sposobnosti.

Album, ki šteje deset kompozicij, je močno vpet v južnoameriško plesno glasbo, vselej pa jo spaja z bolj podtalnimi in mestoma tudi elektronskimi glasbenimi praksami. Rezultat je razgibana, spevna, a vseeno z artrockovskim zvokom zaznamovana godba. Kot sorodni zasedbi bi lahko izpostavili denimo Kolumbijce Meridian Brothers in na Nizozemskem delujoči dvojec Mestizx. Kljub bolj distorziranemu derivatu vsi omenjeni bendi navdih močno črpajo iz tradicionalne ljudske glasbe, a je njihova interpretacija sodobnejša, izvirna in postavljena v urbani kontekst. Četudi imajo Pixvae predvsem v odnosu do Meridian Brothers enako kulturno izhodišče, se zasedbi razlikujeta v interpretacijah. Pixvae se denimo manj podajajo v ekskurze v svet psihedelije, namesto tega pa toliko bolj ružijo.

Ena od reči, ki jih počnejo resnično dobro, je spajanje poezije in plesnosti glasbe. Ta prvina nedvomno izhaja iz povsem klasične oblike currulaa, pri katerem ima vodilno vlogo vokal, ki ga izmenično uporabljata Xiomara Torres in Israel Quinones, pogosto v odnosu klica in odgovora z zborom. Ta sega tudi onkraj zasedbe in služi kot vključevalni in povezovalni element med nastopajočimi in poslušalci. Ne glede na predispozicijo temperamenta takšne zasedbe se v praksi ta povabila izrazijo tako, da celo prizorišče spravijo v ples že po nekaj komadih. Tako na povsem organski način spojijo umetniški in zabavljaški vidik glasbe, ki je denimo v običajnem zahodno- in srednjeevropskem miljeju pogosto ločen.

S tem v mislih lahko Pixvae razumemo kot zasedbo, ki je izjemno temeljito raziskala svoje interesno polje, izluščila muzikalične prvine in jih izpilila v komade, ki zvenijo lahkotno, prvinsko in predvsem zelo organsko. V primerjavi z Mestizx, ki sta štiri leta raziskovala folkloro, različne zvoke in njihovo tradicionalno rabo, so Pixvae svojo zvočno disertacijo v obliki albuma potrdili že četrtič. Novi album je zato zelo osredotočen. Glasbeniki ne izkazujejo želje po prekomernem eksperimentiranju, kajti ves štof imajo tako rekoč že v rokah. Poleg tega ohranjajo dober okus in dovolj domišljije, da glasba ne zapade v že slišano dolgočasje, ampak kljub relativni homogenosti ostaja privlačna in zanimiva. Občudujemo tudi dejstvo, da je zasedba globoko predana glasbi, in čeprav deluje v Lyonu, ne igra na karto površnega posnemanja in romantiziranja geografsko oddaljene godbene tradicije, temveč zveni dovršeno, pristno in izkušeno.

Album De lado a lado je kljub lahkotnosti zelo premišljen album prav zaradi dejstva, da se zasedba zaveda žanrskih prvin, ki jih spaja. Spaja pa jih tako, da se glasbeni elementi med seboj podpirajo, zato glasba teče gladko in obstaja sama zase brez potrebe po maskiranju primanjkljajev z neumestnim konceptualnim balastom. Srčno, plesno in resno.