Très Selos, 2026

Čeprav je zlato obdobje prog glasbe že nekaj časa mimo, to nikakor ne pomeni, da se žanr ne ohranja in še naprej spaja različne vplive v sicer izjemno prepoznaven izraz, ki ga zaznamujejo predvsem dolge kompozicije. Te vključujejo lihe metrične strukture, razširjeno inštrumentacijo, pogoste ritmične spremembe in seveda nujno prisotne vsaj ene klaviature, brez katere prog ne bi bil prog.

Vse to lahko slišimo na plati Celestial, ki jo je izdala brazilska zasedba Papangu. Čeprav po besedilni plati ne moremo dobiti uvida v bendovsko mitologijo in arhetipske zgodbe, ki jih zagotovo pripovedujejo, je portugalščina dobrodošel odmik od običajne usidranosti žanra v angleško govoreči svet. Iz tega vidika lahko izpostavimo tudi, da prog albumi večinoma močno slonijo na pripovedništvu, ki je izrecno podano z besedili ali pa album oziroma serijo albumov uokvirja z dovršenim etosom posamezne zasedbe. 

Če pri Celestial do lirične vsebine ne moremo dostopati, se lahko toliko bolj osredotočimo na samo glasbo. Kompozicije so spisane relativno formulaično, pri čemer ohranjajo predvidljivo nepredvidljivost. Posamezni deli se kljub precejšnjim spremembam v vzdušju smiselno navezujejo en na drugega in izpostavljajo tehnično izurjenost glasbenikov. Taxidermia je odličen primer, kjer lahko slišimo mogočne orgle in harmonizirane kitarske linije, ki kar kričijo pozna 70-ta, medtem ko se mešajo s kasnejšimi vokalnimi tehnikami in metalskimi bobnarskimi pasažami. Ob vsem tem pa se Papangu vseeno zadržujejo bolj na rockovski strani proga, kjub temu da so njegovi derivati na metalski osnovi v zadnjih dveh desetletjih postali precej bolj popularni. 

Produkcija albuma je nekoliko amaterska ter ne vzbuja takojšnje asociacije z običajno skrbnostjo in audiofilsko prezentacijo, ki se drugače kot skorajda obvezni atribut drži takšne glasbe. Medtem ko to lahko morda pripišemo rabi digitalnih emulatorjev ojačevalcev ali pa samemu miksu, se mestoma se zdi, da bi albumu Celestial koristila revizija še kakšnega tehnika. Malenkosti, kot je razmerje med orglami in kitaro, sicer niso moteče na prvo žogo in nedvomno izpričujejo tudi zahtevnost uravnoteženja tako goste inštrumentacije, kljub temu pa obstaja veliko plošč s podobno zasnovo, ki enostavno zvenijo boljše. 

Čeprav je prog žanr, za katerega se zdi, da je morda malček izpet, so vsakršne iteracije vseeno relevantne v vzdrževanju tradicije, ki se spogleduje z resno glasbo. Če lahko cenimo dobro jazz plato, ki se idiomatično še vedno drži v bebopu, lahko obravnavamo Celestial na povsem enak način. Relevantna je tudi poanta glasbene globalizacije, ki jo običajno izpostavljamo, ko gre za albume domačih izvajalcev z močno osnovo v oddaljeni žanrski tradiciji. Prog scena je v Braziliji sicer precej močna, kot bi si to lahko predstavljali za katerokoli metropolo, kjer je zagotovo tudi veliko poslušalstva, ki obiskuje tovrstne koncerte in neposredno omogoča glasbenikom nadaljnje delovanje. Tako Celestial ni zgolj artefakt, ki bi bil poleg izpričevanja jasno zamejene kreativne vizije ustvarjalcev sam sebi namen, temveč je pomemben dokument brazilske lokalne scene, čeprav globalno morda ne predstavlja ogromnega presežka ali žanrskega doprinosa. 

Papangu so na Celestial ustvarili cel kup razgibanih in zelo retro zvenečih žanrskih komadov ter brez dvoma sodijo na sezname predvajanja prog navdušencev, ki bi radi svojo paleto okusov razširili še s kakšno zasedbo onkraj Evrope, Anglije in ZDA.