Pelagic Records, 2026

Lane Shi, ki nastopa pod psevdonimom otay:onii, je letos izdala ploščo Love Is In The Shit, s katero je krepko obranila naziv enega izmed prodornejših glasov zadnjega desetletja, tako v dobesednem kot metaforičnem pomenu. O Lane je bilo povedanega že mnogo; to, da prihaja s Kitajskega, da je obiskovala ameriški glasbeni kolidž Berklee, da je soustanovila zasedbo Elizabeth Colour Wheel, ki je podpisala z založbo The Flenser, leta 2023 iz nje izstopila, se preselila v Berlin in se v večji meri posvetila solo karieri. Sicer ni naključje, da je za izdajo svojega petega albuma sodelovala s Pelagic Records, saj je prav ob izidu Love Is In The Shit sporočila tudi, da je postala del zasedbe The Ocean, torej hišnega benda Pelagic Records.

Ime otay:onii je v preteklih letih že postalo sinonim za kakovosten glasbeni performans, ki spaja različne žanre, od klasičnih klavirskih balad do eksperimentalne elektronike, poleg tega pa ob nastopih v živo poskrbi za dobro mero performativne umetnosti. Leta 2025 je postala prva triletna rezidentka festivala Roadburn, kjer je denimo prvo leto v celoti odigrala svoj prejšnji album True Love Ain’t Blind, medtem ko je letos na velikem odru 013 odigrala pravo glasbeno predstavo, naslovljeno Moonstruck Old Tales. Za ta edinstveni performans je priredila šest tradicionalnih kitajskih uspavank iz svojega otroštva, pri čemer je bilo izjemno domiselno poskrbljeno tudi za kostume in scenografijo. 

Proti koncu nastopa se Lane sicer dvigne k Luni z namenom, da jo pokonča. Vse v umetniškem izrazu otay:onii kriči po prečiščevanju, ciklični naravi kaotičnega življenja, ki se en dan kaže kot čisto in mirno, naslednji dan pa že kot poplava dobesedne kanalizacije. Love Is In The Shit je prav to, ljubezen v fekalijah. Ne moremo sicer reči, da nas takšna naracija preseneča, saj gre za nekakšno transparentno čustvovanje, ki se veliko pojavlja že v njenih prejšnjih delih. Glede na to se novi album posluša kot mlajša sestra prejšnjih kompozicij. Žalosti, ki prednjači na albumu, se poslušalec od naslova plošče dalje ne more izogniti, edina pot mimo je – skozi. 

In kakšna pot skozi je to. Album otvori skladba Have You Ever, ki poslušalca že na začetku nagovori z vprašanji o izgubi in prebolevanju; skladba zveni neposredno, vokal pa je speljan ob robatih elektronskih zvokih, vse do sredinskega dela, ko spregovori v narečju, ki ga govorijo v rodnem kraju avtorice, Haining na Kitajskem. Tu se tudi abrazivnost zvoka zbrusi v nekoliko višje in milejše melodije. Album se nadaljuje s skladbo Love From Survivors, ki začetno tesnobo še nekoliko poglobi, saj od vokalnih tehnik uporabi tudi krike in ječanje. Vokalna dinamika se ves čas premika med vokalom v agoniji paničnega napada in stanjem, ko že deluje pomirjevalo. Ampak vemo, tudi pomirjevalo v nekem trenutku popusti in tesnoba se vrne. Tako se tudi vse možne glasbene vsiljivke Lane Shi vedno znova vrnejo. 

Ploščo sestavlja nekaj izjemno močnih komadov, kot sta denimo No Talent in The Plaice, kljub sami strukturi pa noben komad ne zaokroži plošče bolje kot zadnji, Tears Won’t Fall. Traja sicer celih deset minut, a vendar uspe brezčasno opisati stanje notranjega nemira posameznice, ki ga zdaj z ene strani, zdaj z druge bombardirajo vse mogoče informacije, ki jih možgani več ne morejo predelati. Ostanejo le tok podzavesti in posamični elementi, ki se jim težko samim po sebi pripiše pomen.

Lane Shi pravi, da album predstavlja zgolj pol izkušnje, druga polovica je njegova izvedba v živo. Medtem ko je letos ob odprtju Beneškega umetniškega bienala, v sklopu kitajskega paviljona, poskrbela za enega večjih spektaklov, prihaja kmalu tudi v naše konce. Kot posebna gostja se bo pridružila post-rock zasedbama And So I Watch You From Afar in Caspian, pri nas bodo nastopili 26. oktobra v Kinu Šiška.