Mimika Orchestra: Medzotermina
Menart, 2025
Medzotermina, album radoživega jazz projekta Mimika Orchestra s poudarkom na konceptualnosti, ki se mu posvečamo tokrat, zaokrožuje trilogijo, v kateri je predstavljeno izročilo balkanskega primorja v kontekstu perečih tem sodobnosti.
Petnajst let je minilo, odkar sta med študijem v Londonu Maja Rivić in Mak Murtić osnovala Orkester Mimika, ki je skozi leta spreminjal svojo obliko in članstvo ter se postopoma premaknil v Zagreb. Manjši postav je prerasel v okoli dvajsetčlanski orkester, z več pridruženimi umetniki in umetnicami izza odra. Četudi bi sodelovanje te več desetčlanske skupine v nenehnem preobražanju lahko predstavljalo precejšen logističen izziv, se zdi, da vse poteka gladko, pretočno in da je v ospredju njihovega delovanja nekakšen skupnostni duh – povezovalni element skupnih vrednot in želje po ustvarjanju odštekanih reči. To se izraža v odrski prezenci zasedbe, še posebej pa to izžarevajo tematike, ki jih z glasbo obravnavajo.
Mimika Orchestra se od začetka posveča pestrosti družbeno-političnih tem, ki jih vpleta v izrisane koncepte. Maka Murtića, ki je v vlogi skladatelja in dirigenta pravzaprav tudi idejni vodja projekta, usmerjajo osebne izkušnje migriranja in prevpraševanja lastne identitete, v delih pa to razpotegne v vprašanja umeščanja posameznika v družbo, se ukvarja z rituali, ideali in odtujevanjem. Zanimata ga tudi vloga občinstva in njegova recepcija ter percepcija deljene glasbe. Tako so nastali konceptualni albumi, denimo Divinities of the Earth and the Waters in Altur Mur, ki z albumom v današnjem recenzentskem terminu zaradi nanašanja na izročilo geografsko začrtanega prostora tvorita tridelno celoto. Prvi v seriji je bil zaznamovan s preminulostjo dveh bližnjih sodelavcev kolektiva in tako posvečen obredju ob smrti v luči festivalnega dogajanja, drugega pa je naselila zgodba o gozbi, pojedini na namišljenem otoku. Zanimivo je, da zmorejo izmišljeni protagonisti, postavljeni v abstraktno pripoved, ki pušča veliko prostora za interpretacijo, vendarle požgečkati notranji razmislek in neposredno obravnavati univerzalne teme.
V ploščo Medzotermina, ki osvetljuje povezanost z mitologijo Sredozemlja, nas popelje skladba Prazan pijat, ki uvoden igriv pogovor med pihali in trobili s stopnjevanjem prevaga v razmišljujoče vzdušje. Beda praznega krožnika oziroma nepotešena lakota je resničnost, ki je krojila usodo številnih ljudi širom sveta in to še vedno neizprosno počne. Murtić opominja na ranljivost najšibkejših členov družbe in na pomen njihovega varovanja. Z dirigentsko paličico kaže na potrebo, ki se iz preteklosti prenaša v sedanjost in je prepogosto zanemarjena. Tem poudarkom se pridružujejo tudi vprašanja lastnine, vladavine in upravljanja z naravnimi viri, vprašanja, ki se zdijo stara kot zemlja, a so še vedno aktualna.
Nadaljevanje plošče nas s skladbo Noćni tanac posrka v močan psihedeličen vrtinec. Ta ples se v srži navezuje na tanac, obliko ljudskega plesa, ki se pojavlja na Balkanu, obenem pa se razbohoti v bigbendovskem stilu z navdahnjenimi prizvoki etiopskega jazza. Prav tako tudi na celotnem albumu ne manjka niti podpore progresije niti avantgardnih prebliskov. Združevanje vseh teh raznolikih elementov je konec koncev značilnost Mimika Orchestra, ki pa mu šarm še posebej pridahne njegova podstat – vse tematike, ki se jih dotika.
Zvočno sledimo intenzivni, zgoščeni plošči. Lomljena ritmika poskakuje, harmonije so mestoma prav mastne, sem in tja ljudska glasbila, recimo gajde v skladbi Paliska, pričarajo drugačne barve, material na albumu pa poganja močno kolesje energije – spremljamo torej koncentrirano godbo. V ospredju je vselej vokal Maje Rivić, z izjemo nekaterih vložkov, v katerih se prepletajo glasovi vseh treh vokalistk in še posebej v skladbi Klapa za Zemlju, ki tudi sicer štrli iz nabora skladb na albumu. Harmonije obudijo nekaj zelo starega in nas preko treh ženskih glasov zasanjajo v premišljanju človeškega odnosa do okolja, narave, ki nas obdaja. Skladba govori o času, ko se zdi, da spori med predstavniki človeške vrste in politične napetosti zmorejo povsem zasenčiti ukvarjanje z vprašanji človeškega odnosa do okolja in blagodejnejšega vpliva nanj. Nevarnosti ignorance nam približa zaključni komad Pustoš, ki se z naslovom naveže na razkrajanje pestrosti življenja in razraščanje pustinje in spremlja konec življenja protagonistke. Teža teh tem je na albumu pospremljena z namigi, da je odnos do soljudi in življenjskega prostora odgovornost tako posameznika kot družbe. Ob pomanjkanju pozornosti takšnim vprašanjem je glasba, ki nosi tovrstna sporočila, še posebej dragocena.
Iskanje vezi z mitologijo, ki je zaznamovala prednice in prednike mediteranskega prostora, je obrodilo celovit plod z močnim sporočilom in zaključilo še eno poglavje Mimika Orchestra, v svojem bistvu pa predstavlja le nadaljevanje kontinuiranega dela zasedbe. Vztrajno ustvarja ceremonjico, prostor obredja, čarovnije, ki se zgodi na odru ter kliče k združevanju in prepoznavanju skupnega. Z glasbo poudarja pomen vključenosti.
Dodaj komentar
Komentiraj