Najnovejša češka proza III: Prekinitev pripovedi
Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljene v tretji oddaji tupatamovskega cikla, v katerem odkrivamo najsodobnejšo češko prozo. Danes je na meniju roman Emme Kausc Prekinitev pripovedi, v izvirniku Narušení děje, ki ga je doletela oznaka avtofikcije. Pojem avtofikcije je kot termin, žanr, marketinška strategija ali trend vse bolj priljubljen tudi na Češkem, kjer pa se, pričakovano, ne odraža enako kot, recimo, v valilnici tega žanra, Franciji. Kryštof Eder, čigar pregled češke literature zadnjih nekaj let smo kot izhodišče uporabili že v prejšnjih oddajah cikla, tako imenovano avtofikcijo označi kot tisti najočitnejši in najširše diskutirani trend v češki prozi od leta 2020. Njene osnovne značilnosti na Češkem so istovetnost imena protagonista in avtorja ter prevpraševanje, kaj v delu je resnično in izmišljeno, prav tako se marsikatero delo ukvarja s socioekonomskim položajem protagonista oziroma protagonistke. Naj že zdaj pripomnimo, da ne želimo in v okviru te oddaje tudi ne moremo dokončno povedati, kaj češka avtofikcija je in kaj ni.
Čeprav je Édouard Louis pogosto omenjen kot temeljna referenca sodobne avtofikcije, se po Edru njegovemu delu na več načinov približa zgolj Marek Torčik z romanom Razpad na spomine (Rozložíš paměť), ki je v slovenskem prevodu Anje Simič izšel letos. Roman o odraščanju protagonista Marka je pisan v inovativni drugoosebni pripovedi. Avtor pa se z oznako avtofikcije, kot je povedal na predstavitvi knjige na letošnjem festivalu Fabula, sicer ne strinja. Kljub temu ga Eder, čeprav s pomislekom do pojma avtofikcije nasploh, uvršča v ta trend. Eder pri nekaterih avtorjih, ki se igrajo na meji med avtobiografijo in fikcijo ter v to vpletajo politična in družbena vprašanja, omenja pomembno specifiko, in sicer obravnavanje češke literarne scene. To so, denimo, dela Petra Borkovca ali roman Petre Hůlove Nejvyšší karta oziroma Adut. Ne o češki, temveč o ruski literaturi pa piše Alena Machoninová v fragmentarnem esejističnem romanu Hella. Izmed teh Eder označi roman Hůlove kot avtofikcijo v pravem pomenu besede, saj ni mogoče jasno ločiti avtobiografskih od fiktivnih elementov. Pri tem izhaja iz svojega oziroma češkega dojemanja avtofikcije, ki je morda poenostavitev postmodernistične preteklosti tega žanra.
Za nekatera češka dela z oznako avtofikcije pa je značilno tudi prevpraševanje, preizkušanje, obravnavanje pisanja in pripovedi kot takih, kar že bolj spominja na kakšno postmodernistično avto- ali metafikcijo. To je, denimo, roman Jana Němca Možnosti ljubezenskega romana (Možnosti milostného románu), kjer so zabrisane meje med avtorjem, pripovedovalcem in protagonistom. Němec v njem krši pravila pripovedi in preizkuša različne prozaične forme proze, tudi z dobro mero medbesedilnosti. S pojmoma pripovedi in zgodbe pa se spopada tudi Emma Kausc v svojem romanesknem prvencu Prekinitev pripovedi.
Kritičarka Marta Ljubková zapiše, da bi veliko raje kot z avtofikcijo roman Emme Kausc označila z oznako postmodernega. Avtorica sama, drugače kot denimo Torčík, pa oznako avtofikcije sprejme. Kot je povedala v intervjuju na podkastu Lit, je njen roman v določeni meri avtofikcijski, vendar malo drugače, kot pravi, jo bolj zanima fikcijski del avtofikcije. Vzporednice med avtorico Emmo in pripovedovalko Emmo obstajajo, toda gre pri njih po avtoričinih besedah za hipotetično prihodnost, Emma iz zgodbe je namreč nekaj let starejša od avtorice. Ena Emma je odraščala v Londonu, druga v Pragi, razlik med njima je verjetno še več, toda iskanje razlik med obema Emmama še zdaleč ni smisel tega romana.
V prologu spoznamo tako imenovanega Krtka iz Hackneyja, Williama Lyttla, ki je v sedemdesetih pod svojo hišo na vzhodu Londona postopoma izkopaval labirint rovov in vanje skrival knjige, medtem pa si vztrajno ponavljal stavek: »Naša življenja se nam več ne zdijo kot zgodbe.« Pripovedovalka Emma se nato, kot Lyttle v zemljo, spušča v različne, če si privoščimo metaforo, pripovedne rove v podzemlju lastnega spomina, lastnega življenja. V teh pripovednih rovih Emma izkopava reminiscence, zgodbe, ob lastnih in tujih pripovedih se sprašuje o pripovedi kot taki, o času, spominu. Kot Krtek iz Hackneyja se Emma vrača v iste rove, jih prevrača, opazuje z različnih zornih kotov. Nekateri rovi so prekinjeni kot slepe ulice, drugi se iznenada začnejo in medias res, tretji se spletajo v pripovedni labirint. V teh fragmentiranih rovih avtorica odkriva razne teme, kot so meje jezika, položaj tujke, položaj kvir osebe, ženske, pa tudi ekološko krizo, taljenje ledenikov, minevanje in čas, ki ju povezuje s pomenljivim prostorom greenwiškega poldnevnika. Roman je poln ponavljanja, vračanja k istim motivom, spominjanje v njem tako postane borba proti času. Pomembno mesto imajo tudi intertekstualne navezave na literarna dela, a ne ostane pri literaturi: pogosto omenja različne filme in umetnine, kar v današnjem prvem odlomku preraste v nekakšno ekfrazo. Prisluhnimo.
Če še naprej izhajamo iz metafore rovov Williama Lyttla, različne rove Emmine pripovedi med drugim povezuje vprašanje o položaju tujke, emigrantke, ki ni ne tu ne tam. O tem se denimo sprašujemo tako ob zgodbi Emme kot ob zgodbi njene mame Zuzane, ki je s Češke emigrirala v London in nekako obtičala v času in jeziku med obema prostoroma. Tudi Emma išče svoje mesto med Londonom, Prago in kasneje Kalifornijo. Sprašuje se, kaj se zgodi s spomini in zgodbami ljudi, ki tako ali drugače izginejo. Emmina družina emigrira v Anglijo in njihov stik z domovino izgine, mama stika z novim domom ne naveže, ostane ujeta v jeziku. Zuzana nato umre in tako izgine iz Emminega življenja, kar pa ni edino izginotje ali edina prekinjena pripoved. Poleg Zuzane izgine tudi Emmina partnerka Alyona.
Čeprav pri romanu težje govorimo o kakšnem zapletu, razpletu, fabuli, se dogajanje v drugi polovici preseli iz Londona v Kalifornijo. Vmes vskoči druga pripovedovalka, igralka Sara, v zgodbo vstopi njen partner s praznim imenom John Smith. Nato spet pripoveduje Emma, v zgodbo vstopi njena partnerka Anne, nato je Emma skupaj z Johnom. A ti podatki niti niso pomembni. Tudi v Ameriki, na islandskih ledenikih ali v Pragi se roman posveča predvsem vprašanju pripovedi, časa, zgodb, spomina.
Med pripravljanjem današnje oddaje sem se znašel pred izzivom. Kako predstaviti odlomek oziroma odlomke fragmentarnega romana? Kako predstaviti obsežen roman, v katerem je ključno, da nekaj preberemo večkrat, opazimo skrite povezave med motivnimi drobci, zaznamo subtilno in izrecno obračunavanje s časom, pripovedjo … pa tudi avtofikcijo? Ne moremo, ne v celoti, zato upam, da smo pripravili vsaj zadovoljiv vpogled v Prekinitev pripovedi in zapleteni splet rovov Emme Kausc.
Čez dva tedna pa pričakujte prekinitev cikla, saj se po romanesknem trojcu češke zgodovinske, intimne in avtofikcijske proze obračamo k polliterarnemu žanru, natančneje k eseju Vratislava Maňáka, ki skozi kvirovsko prizmo razmišlja o srednjeevropskem prostoru in prostorih Srednje Evrope, Wittgensteina pa postavi kar v gejevsko savno.
V oddaji Tu pa tam smo brali odlomke romana Prekinitev pripovedi češke avtorice Emme Kausc. Odlomke je prevedel avtor oddaje Aleš, lektoriral je Blaž, brali sva Katja in Tisa Neža, tehnicirala pa je Robbie.
V oddaji sta bili uporabljeni skladbi Echoes on the Mountain (CC BY-NC, FMA) in Border, Unnamed (CC BY-NC, FMA) izvajalca Ahmadreze Safariana.
Prevod je nastal v okviru projekta Connecting Emerging Literary Artists (CELA).
Dodaj komentar
Komentiraj