3024, 2026

Martijn Deijkers je gotovo ime, ob čigar omembi z ušesi zastriže marsikatera navdušenka nad elektronsko glasbo, predvsem med tistimi, ki jim srce zaigra ob basovskih glasbenih derivatih. Toda – Martyn, legendarno ime nizozemske in londonske dubstep scene, ki na njej deluje že od poznih devetdesetih let – je tokrat pripravil elektronsko-jazzovski album. Spet druge poslušalke boste morda za imenom Martyn prepoznale avtorja oddaje Darkest Light na spletni radijski platformi NTS. V tej oddaji pa Martyn vrti skoraj izključno jazzovsko glasbo z vinilnih nosilcev. Tako morda značaj nocoj obravnavane plošče niti ni tako presenetljiv. 

Martyn nam dostavlja Music for Existing, ki je tako ustvarjena kot tudi namenjena dolgoročnosti. Predstavlja antipod instantnim in potrošnim trendom, ki trenutno prevladujejo v elektronskih kulturah, znotraj katerih se išče glasba, ki mora biti sveža, čim bolj udarna in so pogosto enako hitro tudi pozabljena. Verjetno je na tej točki trebno omeniti tudi, da je to šele druga plošča od prekretnice v avtorjevem življenju leta 2017, ko je doživel zdravstvene zaplete, ob katerih je pristal v klinični smrti, iz katere se je na srečo vrnil v tostranstvo in ki je – razumljivo – postala pomemben faktor pri razumevanju glasbe, pa tudi življenja nasploh. Od plošče Voids, na kateri je Martyn vse storil sam, se zdaj vrača v sodelovanja, h katerim je za ploščo Music for Existing povabil pretežno jazzovske inštrumentalistke. 

Glasba na tej plošči združuje Martynovo preteklo elektronsko glasbeno delo, predvsem basovsko muziko in zelo skrbno pripravljeno, zgrajeno in organsko jazzovsko izročilo, nad katerim se dolga leta navdušuje kot radijski avtor. Na Music for Existing tako slišimo Duvala Timothyja in Marka Cisnerosa s sintetizatorji, Lucindo Chua z violončelom, Ceesa Bruinsmo s trobento, Mischo Portea za bobni, Dana Onlyja s kitaro in Muso Okwonga z vokalom. Glasbeni prispevki gostujočih so na slišanem pristali skozi snemanja in izmenjave na daljavo, skozi katere je Martyn kompozicije korigiral, na novo sestavljal in združeval v končne skladbe. 

Ta kolaž izjemno gladko spaja terenske posnetke, mehke jazzovske perkusije, prvovrstne improvizacije omenjenih instrumentalistk in Martynov izredni občutek za kompozicijo, dramatiko, grajenje napetosti in pregovorno sproščanje teh v maniri dubstepovske, drum'n'basovske in hip-hopovske produkcije. Slišanemu pridodaja momente sintovskega krajinarstva, določene hrupne točke in predvsem poudarja ter prioritizira komponiranje nad tehnična znanja, kar je tudi eno od vodil Martynovega mentorskega programa, ki ga na medmrežju že nekaj let ponuja nadobudnim producentkam – torej zgodbo ali koncept, ki ju želi predati poslušalki, postavlja nad tehnična znanja, hiperprodukcijo in preveč obrtništva. 

Tako je vsekakor ploščo trebno poslušati v celoti, prisluhniti njenim podrobnostim in njeni organskosti, četudi je globoko zakoreninjena v elektronski produkciji. Martyn na tej plošči po predhodnici Voids in svojem prerojenju zadiha s polnimi pljuči, se spet poveže s podobno mislečimi in zopet – ponuja sproščeno protiutež, ki je namenjena obstojnosti, podobno kot betonska skulptura, ki krasi naslovnico. Ta kompozit peska, vode in železne armature, ki praktično neuničljivemu materialu daje strukturo in oporo, je torej odlična metafora za podton plošče, s katerim Martyn vstopa v naslednjo, nezačrtano poglavje svoje izjemne glasbene kariere.