Maj Kavšek: Minor Flaw
Jazz Cerkno Records, 2026
Vaš recenzent je pred leti nekega toplega, sončnega popoldneva postopal po Varšavi. Na lepem je po pločnikih in cesti videl kovinsko obeležje, ki je označevalo, kje so bile meje judovskega geta, največjega v nacističnem času. Sledil je spominskemu traku na tleh in se nenadoma znašel blizu parka. Tam je zaslišal ženski glas, ki je govoril dovolj urejene besede, in čezenj polglasen zvok trobente. Približal se je in uzrl na desetine majhnih otrok, ki so bili posajeni po tleh. Neka gospa jim je očitno pripovedovala pravljice, zraven pa je stal glasbenik s klobukom. Tedaj je vašemu recenzentu skoraj vzelo sapo, zakaj pravljičarko je s trobento spremljal sam – Tomasz Stańko. In globoko zadržan mojstrov špil je bil tako nazoren, tako prezenten, da je bilo na mah popolnoma razumljivo tudi čisto vse besedilo, dasiprav vaš recenzent ne more ravno reči, da zna poljsko.
Na ta prizor se sploh nismo spomnili spričo kakšne podobnosti v zvenu trobente, pač pa zaradi štimunge in nevsiljivega, a še kako prezentnega podajanja snovi. Maj Kavšek nas na albumu Minor Flaw namreč že takoj spočetka prevzame z osupljivim nastavkom, ki je sicer z ene strani tehnični nasledek izvrstne berlinske šole na Jazzovskem inštitutu – tam so ga, navsezadnje, poučevali tudi mojstri Greg Cohen, Ralph Alessi in Nate Wooley –, z druge strani pa izžareva prav poseben pogum, prakso, pri kateri je droban, komaj slišen prasket del tistega dodatnega nojza, efektnega šumota, s kakršnim se radi ponašajo precej starejši trobilci. Enako je z nič manj subtilnim vibratom, enako že s samo atako, ki utegne biti zdaj šarmantno »nenatančna«, seksi »zamujena«, zdaj – zlasti v dvogovoru z nič manj izjemnim saksofonistom – podaja lepo hlinjeno negotovost v fraziranju in same zadeve tehnike naposled sooči, celo izenači z bogato vsebino. Ta si vzame čas in se v prvi tretjini albuma elegantno izvije iz uvodnih počasnih priprav, iz komaj dobro zastavljene kooperacije v narušenem getu, na robu katerega, če hočete, se je odvila tudi prejle omenjena varšavska izkušnja s trobento.
Sama skladateljska intenca, torej tisto, kar nam Kavšek hoče povedati, je premeteno izenačena z invencijo, pri čemer avtorja ni nikdar »preveč«; mestoma se zazdi, kot da posluša, kako se trojica bolj ali manj duhovito spopada z njegovimi kompozicijami – in zdajle smo se od tehničnega nastavka prestavili k idejnemu – ter jih preobrača v obilje zamisli, ki niso nikdar abstraktne; niti za hip se ne prepustijo tistemu neznosnemu, zoprnemu jazzovskemu »šprudlanju«, pač pa do njega ohranijo vso distanco in ga znajo obravnavati celo s humorjem. Tedaj se Kavšek vrne, ves čas špila ohrani rahlo zapacan nastavek, mu pridoda kak nov droban zvočni hakeljc, predvsem pa upošteva ponujeno premetanko sodelavcev in ostaja nevsiljiv, suveren, a nič kaj samopašen vodja.
Kar težko je verjeti, toda v jazzu je osupljivo malo takšnih, za katere lahko rečemo, da premorejo touch, torej se znajo skozi čas slogovno spremeniti – le primerjajmo tole gradivo s Kavškovo prejšnjo, prvo ploščo Galaterna! –, ne da bi pri tem utrpeli osebno škodo. Kvečjemu obrnjeno. In touch je v jazzu, kajpak, svojski Aufhebung, če se izrazimo dialektično – dotaknem se, objamem, zaobjamem in prepustim, da se tako obogatena, zapopadena snov naposled razblini in bodisi odškrnjena ali odstrta tudi za vselej odzveni. In če smo malo prej rekli, da se zdi, kakor da je Kavšek precej starejši, nas prav tako preveva občutek, da je tale kvartet skupaj igral precej več, kot v resnici tudi je.
Cerkljanski Inkubator je tudi tokrat ponudil izjemno uspešno rezidenco. Kavškova osnovna predloga, po kateri naj bi bili med bivanjem na Jazzu Cerkno izvedli L.O.S.T., je izrazila konceptualen pristop, a to je precej premalo, saj vsebina z vsakim tonom sili čez; zlahka jo lahko dojemamo brez dodatne razlage. Prav tako je preskromno, da bi zadevo označili kot »projekt«. Pri tem se tudi zdi, da je četverica nenehno in pogostoma delujoč bend, čeprav spričo raztreščenosti na vse konce verjetno ni.
Kljub temu pa velja pred poslušanjem povzeti, kar je v spremni besedi napisal sam Kavšek: »Glasbeniki raziskujejo meje zaznavanja zvokov iz vsakdanjega okolja ter subtilnih zvočnih odstopanj v dani zvočni teksturi. Skladbe spodbujajo premislek o tem, kako zaznavamo svet okoli sebe, kakšen vpliv imajo informacije na našo orientacijo v družbi in kako lahko skozi zvok razširimo svojo zavest ter doživimo trenutek popolne zvočne povezanosti. [... Navdih za to so] zvoki, šumi, melodije in ritmi vsakdanjega okolja. Projekt raziskuje spodnji prag zvočne percepcije in zajema subtilna odstopanja in teksture, ki se pojavljajo v gostih zvočnih krajinah in za trenutek motijo njihovo kontinuiteto. Namesto da bi te trenutke obravnaval kot pomanjkljivosti, jih projekt sprejema kot pristne geste, skozi katere glasba diha in razkriva svojo človeško dimenzijo.«
In če prisluhnemo vsaj še dvema drugima albumoma iz tukajšnje jazzovske nedavnosti, tistima, ki sta ju podpisala Lenart De Bock in Rok Zalokar, lahko zaznamo precej naravnanosti tipa »kind of blue«. Ta je v vseh treh primerih povsem drugačna in ima scela drugačne odvode, toda vsekakor daje precej veselja spričo brbota na domači sceni, ki se zna tudi ustaviti in kontemplirati z minornostmi, ki so obenem tudi minor v pomenu molovskega načina, kakor ga evocirata naš čas in njegov geto kreativnih.
Album Minor Flaw je 25. maja 2025 v dvorani Glasbene šole Cerkno posnel skladatelj in trobentar Maj Kavšek s svojim kvartetom, v katerem so še Julius Gawlik s tenorskim saksofonom, Tjan Šoštarič s kontrabasom in Lenny Rehm za bobni. Četverica je bila tedaj v rezidenci na Inkubatorju #3, ki je bil del 30. mednarodnega festivala Jazz Cerkno. Slednji je album tudi založil v svoji ediciji Jazz Cerkno Records, zadevo pa je odmerjeno, z ravno prav odmeva posnel Iztok Zupan.
Dodaj komentar
Komentiraj