Hyperjazz Records, 2026

Tokratni termin posvečamo sodobnima griotoma, ki delujeta pod umetniškimi imeni Khalab in Baba Sissoko. Album Foli Bah, v prevodu veličastna glasba, združuje tisočletno tradicijo z modernimi produkcijskimi pristopi v najboljšem možnem smislu. Raffaele Constantino oziroma Khalab je producent, DJ in samooklicani afro-futurist ter posledično močan akter na italijanski afro sceni. V svojih glasbi spaja različne derivate in zvočne vrline afriškega kontinenta ter sodeluje z glasbeniki, kot sta recimo M’berra Ensemble in Kasai Allstars. Medtem je Baba Sissoko precej uveljavljen glasbenik iz Malija, ki se je v svoji praksi posvečal predvsem izvajanju glasbe na tamaniju oziroma pojočemu bobnu in ngoniju – manjšemu strunskemu inštrumentu zahodne Afrike. 

S Khalabom sta sodelovala že leta 2015 in izdala album Khalab & Baba. Precej očitno je, da je med obema albumoma minilo deset let, v katerih se ni zamenjala zgolj glasbena estetika, temveč je napredoval oziroma se v kolektivni zavesti močneje vzpostavil tudi anti-kolonialni diskurz. Ta je obenem osvetlil zgodovinske vzročno-posledične zveze sveta, v katerem živimo, ter s platformiranjem glasov tretjega sveta prejšnjega stoletja vnesel navdušenje in zanimanje za odmaknjene kulture in tradicije. Seveda se ob temu ne moremo izogniti aspektu določene mere eksotifikacije, ki izvira predvsem iz preteklega pomanjkanja kritične analize kolonializma. 

Ravno 2010-ta leta so zaradi razcveta elektronske glasbe v mainstreamu z novo generacijo ustvarjalcev ponudila razvoj klasične drugogodbaške akustične tradicije v številne etno-elektronske glasbene projekte. Čeprav sama elektronska glasba na afriškem kontinentu sega precej daleč v 20. stoletje z žanrskimi pionirji, kot so bili Francis Bebey, William Onyeabor in Mammane Sani, je njihova tranzicija iz obskurnosti v občo prepoznavnost prišla kasneje. Denimo tudi založba Nyege Nyege Tapes, ki je po svojem etosu precej blizu glasbi Khalaba in Babe, je bila uradno ustanovljena leta 2016. 

Na albumu Foli Bah ustvarjalca nadaljujeta začrtano estetsko smer prejšnjega albuma ob tem, da je vsebina veliko bolj izpiljena s kompozicijskega in produkcijskega vidika. Če se je njunega prvega albuma držal duh maksimalizma, ponuja zdajšnji veliko manj gostih tekstur, v katerih se prepletajo povsem elektronski elementi s tradicionalnimi inštrumenti, ki so mestoma, a ne vedno, podvrženi še dodatnemu procesiranju. Oba ustvarjalca delujeta složno na način, kjer njuni individualni praksi poudarjata ekspresivni jezik drugega. Posledica tega je bogato razplasten zvok, ki ni zgolj interpretacija specifične z geografijo zaznamovane glasbene tradicije, temveč predstavlja povsem avtonomen in celovito zaokrožen izdelek. Prav tako ustvarjena glasba ni rezultat naivne navdušenosti nad novo odkrito kreativno materijo – drži se jo povsem veteranska globina, ki izvira iz dolgoletnih praks ustvarjalcev in njune občutljivosti za nianse kulturnega izročila, iz katerega izhajata. 

Foli Bah je podroben, dovršen in zvočno poglobljen album, ki izvrstno prikaže simbiotično kreativnost dveh podtalnih žanrskih mojstrov. Afro-futurizma se loteva na način, ki izkazuje poznavanje in predvsem spoštovanje tradicije, medtem ko pušča veliko prostora eksperimentalizmu s prečiščenim okusom.