Katalena: Meja
ZARŠ, 2026
Zasedba Katalena je nastala leta 2001 v Črmošnjicah kot eksperiment v folkovski glasbi. Izvirni sekstet v postavi Boštjan Narat z brenkali, Polona Janežič s klavirjem in sintetizatorji, Vesna Zornik z vokalom, Tibor Mihelič Syed z basom, Robert Rebolj z bobni in Boštjan Gombač s pihali, trobili in raznoraznimi drugimi inštrumenti je v tej postavi ostal ter obstal vse do danes in postal eden najaktivnejših slovenskih bendov tako v koncertnem kot albumskem smislu. Za njihovo deseto ploščo z naslovom Meja se je zasedbi kot polnopravna članica pridružila priznana slovenska violinistka oziroma violistka Jelena Ždrale, ki je s Kataleno sodelovala že na nekaterih prejšnjih ploščah, kot gost pa se je druščini pridružil še Rudi Bučar.
Svoj jubilej, 25 let skupnega ustvarjanja, bo Katalena praznovala pravzaprav celo leto, s še eno aktivno koncertno sezono, ki jo bo otvoril petkov predstavitveni koncert v Bučarjevi družbi v Tartinijevem gledališču v Piranu. Tudi tokrat je Katalenino delovanje polno simbolike. Tako se bo njihova koncertna turneja začela v bližini morja – enega od motivov plošče in cilja njihovega fiktivnega potovanja po zahodnih, mejnih obronkih slovenskega bivanjskega prostora. Do te figurativne meje Katalena skozi ploščo prileze vse do Rezije, s katero se je v preteklosti že ukvarjala, pa drugih severovzhodnih obronkov Padske nižine, prek Bovškega, Goriške in Podnanosa ter istrskega zaledja, ki ga zastopata singel Plovi mi, Plovi in skladba Kaj bi blo? z Rudijem Bučarjem, v eni od skladb pa zapluje na odprto morje in se posveti nesrečnemu otoku Lampeduza, na katerem na morski meji trdnjave Evropa v iskanju miru umira nešteto tujcev.
Tako Katalena vseskozi nadaljuje svojo dobro znano in že začrtano formulo – kombinacijo močnih folklornih elementov, odslikav družbenih tegob, osebnostnih zgodb in vseprisotnih, spretnih, premišljenih navezav na tematiko albuma. Opisano zasedba predstavi v večinoma prav tako že preizkušeni formi – pletenici nežnih, mehkobnih melodij, ki jih glasbeniki še naprej obvladajo, ter prepletanj inštrumentalnih in vokalnih segmentov, folkovskih, mestoma jazzovskih mediger, lotijo pa se tudi nekoliko trših, folk-rockovskih poudarkov.
Nadvse zanimivo iztočnico Katalena tako postavi s še enim simbolnim pomenom – kje je meja same zasedbe? Vsekakor album Meja v sami glasbeni tvari na prvi pogled morda ne predstavlja posebnega mejnika ali pretresljive prelomnice, a v določenih skladbah preizkuša meje, denimo z uporabo dubovskih drobcev, elektronskih sintetizatorjev, metalskih in ostrejših električno-kitarskih mostov, ter z zvokom, ki ga zasedba razširi z godalom, stopica onkraj doslej slišanega in v tem navdušuje. Tu je vsekakor vidni podpis dodal producent plošče Vitja Balžalorsky, po njegovi zaslugi pa je po recenzentovem mnenju ustvarjena druga od dveh glavnih odlik jubilejne plošče.
Prvi odliki, dobro preizkušeni Katalenini uigranosti, glasbeni bogatosti, ljudskosti, simbolični pomenljivosti in igrivosti v resnosti, razumevanju sodobnosti skozi tradicijo, je tokrat poleg vselej kvalitetne besedilne dimenzije dodan tudi značaj slišanega, ki v katalenski zvok spušča osvežujoče sape rahlega, a zaznavnega razpiranja zvoka. Zdi se – pravzaprav nam je v čast – da je ravno Radio Študent oziroma njegova založba pristan, iz katerega se Katalena po petindvajsetih letih podaja v naslednje obdobje svojega ustvarjanja.
Dodaj komentar
Komentiraj