Jessie Marino with Inga Margrete Aas & Pinqui: Murder Ballads Vol II: The Positive Reinforcement Campaign
Motvind Records, 2026
Album Murder Ballads Vol II: The Positive Reinforcement Campaign obsega sodobno muziko, izpeljano v globoko skrbno začrtanem idejnem konceptu. Muzika, ki teče po vselej mračni noti, a ob tem ohranja svojo lepoto, h kateri pripomorejo mistično nežni ženski glasovi, pade pod značko sodobne umetnosti. Album nocojšnjega recenzentskega termina je prva posneta izdaja projekta, ki se je začel leta 2023. Vodilna sila projekta je skladateljica in medijska umetnica Jessie Marino, ki je svoje ustvarjalne sile združila z norveškim triom Pinquins in glasbenico Ingo Margrete Aas. Glasbenice feministično pristopajo k skladanju, ob tem pa se poslužujejo apalaške muzike, tradicije morilskih balad in ameriških duhovnih pesmi. V slabo uro dolgem albumu se nizajo komadi daljše minutaže. Ti so skrbno komponirani z bogatim številom inštrumentov, ki se spretno dopolnjujejo v svoji idejni zasnovi.
Muzika je mračna, utesnjujoča in otožna, a hkrati neverjetno napeta in predvsem prvobitno lepa. Mistično lepoto vzbujajo ženski vokali, izvedeni po zgledu ameriških duhovnih pesmi. To je tradicija, imenovana »Sacred Harp«, ki pomeni uporabo glasu kot inštrumenta, danega ob rojstvu. Občutek sakralnosti, ki ga vzbujajo akapelsko izvedeni glasovi, tako ni naključen. Album je očitno zahtevno zastavljen, jasno je, da je poslušalcu predstavljena zgodba. To je zgodba tragičnih in grotesknih smrti, kot namigne že samo ime albuma, Murder Ballads. Tradicija morilskih balad izhaja iz Britanskega otočja in Skandinavije, od tam pa se je zasidrala v ustnem izročilu v Apalačih. Prostor je našla tudi v novodobni muziki. Ob naslovu nocojšnjega albuma denimo hitro pade na pamet plata Murder Ballads Nicka Cava, znana primera morilskih balad v popularni glasbi pa sta denimo komad Delila's Gone Johnnyja Casha ali Nirvanin komad Where Did You Sleep Last Night. Na nocojšnjem albumu izstopa denimo komad Pretty Polly, ki ima korenine v apalaški folk baladi, katere zgodba pripoveduje o mladi ženski, ki jo mornar zvabi v gozd, kjer jo ubije in pokoplje v plitek grob. Kot je pogosta tema v morilskih baladah, gre tudi tu za umor noseče ženske. In kako je nocojšnji projekt feminističen? Morilske balade so v osnovi odraz patriarhalnega sveta, kjer so ženske žrtev femicida. Morilske balade pogosto črpajo besedila iz resničnih dogodkov, njihova značilna tema je recimo umor ženske zaradi nosečnosti. Tu prodira jasno sporočilo – moški ohranjajo svoj ugled, ženske pa naj bodo pazljive. Posledice so jasne. V kolikor se ženska ne bo obnašala spoštljivo, bo kaznovana. Čista mizoginija. Glasbenice tako opozarjajo na vlogo ženske v družbi, hkrati pa se pesmi na albumu zoperstavijo tradiciji in stremijo k avtonomiji ženske. Komad Conflict recimo postavi ženski subjekt v vlogo morilke.
Muzika, čeprav v osnovi počasno oplastujoča, je bogato razgibana. V osnovi je tihotna, turobna in vzbuja paniko, včasih za poslušalca tudi naporna, ob čemer daljši komadi namenjajo zgodbam morilskih balad manjši delež. Muzika se precizno gradi na način, ki včasih spominja na filmsko glasbo, ob njej se namreč porajajo nekakšne grandiozne asociacije, kdaj se zdi, da bi bila zaradi svoje dramatičnosti primerna tudi za kakšno broadwaysko izvedbo. Rečenemu priča komad Silent in a Way, kjer se skozi počasno skladanje gradi intenziteta zvoka, ob čemer denimo cingljanje pripomore k občutku mističnosti. Močan zvok vzbuja sentiment pomembnosti in sakralnosti. Če so v ospredju brenkala in godala, so ta spretno prekinjena s terensko-ambientalnimi vložki in dronovskimi distorzijami. V zadnjem komadu z naslovom Hell and High Water zvok spominja celo na puščavskega – k temu pripomoreta prvič dodana kitara in vetrovna ambientala.
Album se seveda po svoji zasnovi navdihuje iz tradicije morilskih balad, ob tem pa zvok črpa tudi iz znanih komadov prejšnjega stoletja. Komad Silent, In a Way se denimo na inovativen način spogleduje z znanim komadom Milesa Davisa In A Silent Way. Njegova različica na nocojšnjem albumu je usklajena po Davisovih notah, le na obrnjen način. Komad Vessel pa je priredba tragičnega komada The Bridge nedavno preminule ameriške ikone Dolly Parton. Komad pripoveduje zgodbo mlade neporočene ženske, ki jo ljubimec zapusti, ko ona zanosi. V originalni izdaji je čutiti tragično noto, ta pa se v priredbi Vessel še poglobi – kot da je komad Dolly Parton predzgodba, komad The Vessel pa utesnjujoč epilog morbidnega konca življenja subjekta, nadgrajen s srhljivimi podobami njenih zadnjih dihajočih trenutkov. Rdeča nit albuma se niza skozi neprijeten sentiment neizogibno zapečatene smrti. Utesnjen občutek poslušalca se, kot je stalnica na albumu, okrepi z ambientalnimi vložki škripanja, šumenja in drgnjenja.
Projekt, ki so si ga zastavile umetnice, je privedel do še kako posebnega izdelka, ki združuje različne tradicije in jih spretno sestavi v album, ki deluje osvežujoče svojski. Ob posluževanju navdiha že izdane muzike, pa če ta izhaja iz jazz, country ali folk tradicije, sodobno pristopa k že obstoječi muziki in ponudi nekaj novega. Ob jasni zverziranosti sodelujočih glasbenic je rezultat projekta gotovo »glasba pravih šolanih umetnikov« in ravno tu se kaže njegova prednost – če tovrstna sodobna glasba pogosto po svoji naravi ostane v ožjih umetniških krogih, je kolektivu uspelo ustvariti album, ki je dostopen širšemu poslušalstvu. V našo resničnost, ki jo zaznamuje čas, ki nas dandanes gotovo prehiteva ter daje občutek negotovega in brezbrižnega tempa vsakdana, nam album ponudi zvok osvežujočega pridiha. Glasba se namreč gradi počasi, ne hiti – to, kar sporoča, je dano skozi čustveno prizmo, ki je prizemljena in počasna, človeška.
Dodaj komentar
Komentiraj