Samozaložba, 2026 

V nocojšnjem recenzentskem terminu predstavljamo prvenec progresivno metalskega tria Inner Child, ki obravnava Jungov koncept sence. Ker gre za instrumentalni album, ga je seveda moč užiti tudi brez natančnejšega poznavanja Jungove filozofije, a zakaj ne bi ob glasbi dobili tudi nekaj več?

Nisem ekspert niti s področja Carla Gustava Junga niti s področja nezavednega. Zato bo naslednja razlaga koncepta, ki predstavlja tematsko jedro prvenca tria Inner Child, enostavna. Gre pa takole, če si pomagam s spletnimi viri, ne pa tudi z orodji umetne inteligence: v jungovski psihologiji je senca – znana tudi kot id, senčni vidik ali senčni arhetip – bodisi nezavedni vidik osebnosti, ki ga zavestni ego v sebi ne prepozna, bodisi ga noče sprejeti in ga celo zavrača. »Vsak ima senco«, je zapisal Jung. »Manj, kot se je zavedamo, bolj nezavedno vpliva na naše življenje.«

Koncept, ki ga je Jung razvil nekaj časa nazaj in ki je danes splošno razširjen v psihoanalizi, je v Inner Child prinesel kitarist venezuelskega rodu, Carlos Eduardo Borges, ki je na plošči avtor kompozicij in vodilni kitarist. S temi razmišljanji pa se je hitro poistovetil tudi kanadski kitarist, basist, studijski čarovnik srbskega rodu Alek Darson, ki je na albumu skrbel še za miks, produkcijo, klaviature, elektronske vložke. K delu sta pritegnila še ameriškega bobnarja Matta Garstko in nastalo je 37 minut dolgo potovanje v človekovo psiho. Projekt Inner Child je dobil ime po notranjem otroku, arhetipu, ki je tudi sestavni del Jungovega koncepta sence. 

Če je verjeti spletu, Jungovo idejo sence velikokrat povezujemo s tistim, kar bi označili kot temno, negativno. A glasba tria Inner Child deluje prav nasprotno – od začetka do konca večinoma deluje zelo svetlo, pomirjujoče, pozitivno. V osnovi gre seveda za progresivno glasbo, ki se naslanja bolj na metal kot na rock. Spominja na ploščo Focus kultne ameriške progresivne death metal zasedbe Cynic, le da je precej manj agresivna, čeprav še vedno heavy. 

Poslušanje plošče od začetka do konca postane svojevrstna sonična meditacija. Vplivi klasične in druge glasbe se čudovito povezujejo z večplastnimi, težkimi riffi, ki jih budijo na kitari in na basu. Sodelovanje Darsona in Borgesa je neverjetno organsko, igrivo in zanimivo. Že v osnovi razgibano in bogato sliko dopolnjuje bobnar Matt Garstka, ki velja za enega najboljših v progresivni metal sceni, kar redno dokazuje v svojem matičnem bendu Animals as Leaders. Njegova dinamika, občutek za to, da služi pesmi, ne pa da jo pokoplje v over playingu, je pristen in omniprezenten. 

Kot že rečeno, je bendov prvenec Inner Child uglasbljen svet jungovske misli, ki deluje kot enovito zvočno potovanje, pa čeprav se pesmi ves čas ne prelivajo brezhibno druga v drugo. To ustvari zelo zanimivo zvočno izkušnjo, ki pa vsekakor ni moteča – ravno nasprotno. Stvar naredi precej zanimivo, pomaga pa tudi to, da se 37 minut odvrti hitro.

Glasba torej spominja na Cynic, z občasnim ščepcem Animals as Leaders ter Meshuggah, pri čemer Inner Child dokaj spominjajo tudi na britanske progresivce Haken, brez vokala seveda. Včasih je to kakšen heavy riff, velikokrat pa kitarska magija, ki zna prebuditi avdio receptorje tudi z najmanjšim zaporedjem nežnih, durovskih tonov, da vplivov jazza, flamenka in drugih kitarskih vragolij ne omenjam. Včasih gre za ritmično invokacijo bobnov, ki se poslužujejo široke palete ritmov, potem je tu seveda še doza teatralnosti in cinematičnosti, ki jo budi premetena raba klaviatur in gostujočih godal ter elektronike.

Morda iz besed to ni razvidno, a sedem pesmi predstavlja kompleksno progresivno večplastno glasbo, ki pa ves čas zveni tako presneto enostavno. Kot tudi omenjeno, vokalov ni, sta pa dve izjemi, ki sta tudi za dotični žanr, torej progresivni metal, nekoliko nenavadni. V pesmi Shadow Integration se pojavi vokal oziroma rapanje, in sicer gre za glasbenega umetnika Reefa Loretta, Američana savdskega rodu, čigar stil povezuje elektroniko, ambientalno glasbo ter akustične teksture, kot je moč slišati tudi na njegovem albumu DEDKNGZ iz leta 2013. V pesmi Wonder pa se lahko prepustimo tibetanskemu grlenemu petju, ki ga izvaja Alex Kuular, znani pevec iz Tuve. 

Album predstavlja še nekaj gostov: v pesmi Shadow Integration gostuje na bobnih tudi James Murphy, ki pa ga ne smemo mešati z legendarnim istoimenskim metal kitaristom. V pesmi Rescued kitarski solo izvede Amin Mortada, kitarski alumen Univerze v Berkeleyju, Ethan Cohen, ki je med drugim sodeloval tudi s Hansom Zimmerjem, pa na več mestih ponuja svoje znanje igranja godal. Potovanje v notranjost lastne psihe torej ni nujno povezano z nečim temačnim in težkim, vsaj kar se tiče glasbene spremljave, ki so jo posneli Inner Child.