Imarhan: Essam
City Slang, 2026
Američani na Bližnjem vzhodu zaradi nafte ubijajo civiliste in rušijo življenjsko pomembno infrastrukturo, Izrael kljub sprejetemu premirju še naprej pobija Palestince, Rusija pa z raketnimi napadi povzroča smrt deset tisočih, ki bi se radi osvobodili jarma Vladimirja Putina. Vemo, kaj si mislite, dragi poslušalci, vendar to ni opis trenutnega geopolitičnega stanja, temveč skok v leto 2006, ko je v južnoalžirskem mestu Tamanrasset nastala zasedba Imarhan. Iran zamenjajte z Irakom, izraelsko genocidno izživljanje je bilo takrat povezano z drugo palestinsko intifado, Putin pa je namesto ukrajinskih civilistov raketiral čečensko prestolnico Grozny.
Tako kot leta 2006 tudi danes v ospredje potiskamo vojne, ki so nam tako ali drugače blizu. Naj bo to geografsko ali pa ekonomsko. Daleč od naših oči in src so še vedno grozoviti konflikti v Afriki, ki se tako dolgo odvijajo tudi zaradi naše ignorance. Na njih že vrsto let opozarja zasedba Imarhan, ki je ob dvajseti obletnici delovanja izdala svoj četrti studijski album Essam. Ker je puščavski blues zakoreninjen v tuareški skupnosti, so tudi njegova občutja in motivike neločljivo povezane z življenjem tega nomadskega ljudstva. Essam pri tem ni nobena izjema. Tematsko se namreč vrti okrog zgodb o izseljenstvu, hrepenenju po domu in obupu nad nenehnimi konflikti v regijah, v katerih živijo Tuaregi.
Če blues izvira iz trpljenja temnopoltih afriških sužnjev v ameriških kolonijah, je puščavski blues odsev vsakdana Tuaregov, ki so ujeti v konflikte drugih. O grozotah, ki se dnevno dogajajo v Maliju, se ne govori prav veliko, v Evropi se nas pravzaprav dotaknejo le takrat, ko se na stari celini pojavijo številni migranti. Ker so konflikti v afriških državah medijsko zelo slabo pokriti, vse več glasbenikov na njih opozarja z muziko.
Imarhan, kot rečeno, prihajajo iz južne Alžirije, kjer je v begunskih taboriščih živelo in še vedno živi veliko Tuaregov. V takšnih okoliščinah je nastala tudi legendarna zasedba Tinariwen, ki je prav tam začela kombinirati tuareško ljudsko glasbo in bluesovski rock. Tak pristop se je skozi leta zabetoniral kot tradicionalen, odkloni od norme pa niso bili najbolj zaželeni, zato glasba ni imela prostora dihati in se razvijati. Essam, kar v jeziku Tuaregov pomeni strela, je zanimiv ravno zaradi tega, ker je eden prvih bendov, ki si upa razširiti izrazoslovje puščavskega bluesa. Glasba je sicer še vedno sestavljena iz lahkotnih kitarskih tonov, mehkih melodij, harmoničnega petja in raznovrstnih, pogosto sinkopiranih ritmov. Tej značilni zmesi pa so tokrat dodani subtilni elektronski efekti.
Za tenkočutno prelivanje elektronskih zvokov je poskrbel francoski multiinštrumentalist Emile Papandreou, sicer član dvojca UTO. Posneta tradicionalna tuareška tolkala je procesiral skozi modularni sintetizator, s čimer je nekoliko preoblikoval zvočno podobo zasedbe. Elektronske efekte zasedba večinoma drži v ozadju miksa, občasno, denimo v skladbah Tamiditin in Derhan N'Oulhane, pa jih spusti tudi bolj v ospredje. Modularni sintetizatorji so prijetno presenečenje na plošči in dobrodošel dodatek. Niso vsiljeni, ampak so smotrno uporabljeni za krepitev vzdušja.
Plošča Essam je bolj umirjena kot predhodnice, slišimo pa tudi manj trših rockovskih prijemov. Znatno manjši je tudi občutek psihedeličnosti, ki se nekoliko bolj izrazi v s saksofonom podprti skladbi Tellalt. Ta na plošči, ki je sicer zelo intimna in sproščujoča, lahko bi ji nadeli tudi oznako »folkovska«, izstopa tudi zaradi hitrejšega tempa. Veliko je zasanjanih pesnitev, ob katerih dobimo občutek, da so nastajale ob opazovanju sončnega zahoda, vse od uvodne skladbe Ahitmanin pa nas spremlja tudi rahlo skrivnostno vzdušje. Pesmi preveva lahkotnost igranja, ki ga lahko ustvari zgolj bend, ki je tehnično zelo podkovan.
Plošča Essam potrjuje, da je v melosu Tuaregov nekaj čarobnega. Po poslušanju z nami ostanejo virtuozne kitarske veščine, čudovite harmonije, sinkopirano ploskanje, intrigantni panafriški ritmi in občutek besa, pomešanega z nemočjo, ki ga danes čutimo pravzaprav vsi. Imarhan so pretresljivo zajeli občutek duševne bolečine, ki nas lahko skeli še dolgo potem, ko popusti fizična.
Imarhan prevedemo kot: »tisti, za katere mi je mar«. Da ne gre zgolj za prazno floskulo, zasedba potrjuje s svojim delovanjem. Album je namreč posnet v domačem studiu, ki zaseda pomembno mesto v lokalni skupnosti, saj glasbenikom omogoča prvi stik s profesionalnim snemanjem. Kot pravijo, je glasba med Tuaregi takšna religija kot nogomet med Brazilci. Skladb in izvajalcev je malo morje, problem pa je infrastruktura, ki glasbenike sili, da se na snemanja odpravijo v tujino. To se bo z novim studiem v Tamanrassetu vsaj nekoliko popravilo, v prihodnosti pa lahko pričakujemo veliko novih tuareških izidov, morda podprtih tudi z elektronskimi elementi. Glasba namreč predstavlja močno identifikacijsko točko afriškega ljudstva brez domovine, razkosanega med več podsaharskih držav, ki so ujete v navidezno večne cikle notranjih in zunanjih konfliktov.
V komadu Tamiditin se zasedba sprašuje, kako se spopasti z epoho, v kateri živimo. Krmarjenje skozi dobo nenehnih konfliktov, ki se vse bolj farsično ponavljajo, je glavno vprašanje našega vsakdana. Zato je tudi glasba Imarhan aktualna in relevantna. Essam si upamo označiti za pomemben album, ker uspe tuareški puščavski blues spojiti z novimi pristopi, kar v tej vrsti glasbe ni prav pogosto. Morda se bo izkazalo, da gre za prvi resni poskus zvočnega preboja, ki bo žanr usmeril v novo ero. Bojimo pa se, da bo petje o izgubljenem domu in izseljenstvu vedno aktualno.
Dodaj komentar
Komentiraj