samozaložba, 2026

Kot da bi na široko odprli zvočno izolirana vrata kakšnega kluba ali dvorane, v kateri je vzdušje že dodobra razgreto, noge razplesane, glasbeniki pa v dihu in zamahu že povsem uigrani. Tako nekako v nas butne glasba v prvih trenutkih dvojnega albuma, ki mu recenzentski termin namenjamo tokrat in ki nas potegne v vrtince krožnih melodij in pospešenih ritmov. Ta nalezljivo energični vrelec sta s prijatelji zakuhala flavtistka Katariina Tirmaste ter kontrabasist in violinist Alan Mackie, ki muzicirata pod imenom Hypnosis Negative. Tako Tirmaste kot Mackie sta v polju etno glasbe zelo dejavna inštrumentalista in komponista, aktivna pa sta tudi kot glasbena pedagoga in se lahko za svoje glasbene dosežke pohvalita s prejetimi nagradami.

Duo Mackie in Tirmaste preigrava nekatere melodije iz kanadskih in estonskih arhivov zbranih posnetkov terenskih snemanj ljudske glasbe prejšnjega stoletja. Kadar za repertoar uporabljata takšne melodije, jim svežino vdahneta z vnašanjem intrigantnih zvokov, dodanimi ritmičnimi poudarki in celostno udarnim aranžiranjem. Oba se podpisujeta tudi kot avtorja oziroma skladatelja. Za ogrodje skladanja pri albumih vviu in viu sta uporabila obstoječe glasbene oblike, vezane na ljudske plese, ki živijo na nekaterih balfolk plesiščih. Balfolk razumemo kot paleto plesov, muzik in tudi gibanje, ki v zadnjem času pridobiva zagon, sicer pa sloni na tradiciji plesov, ki so jih ob različnih družabnih dogodkih in slavjih plesali na prostoru današnje Evrope. Ti plesi v parih, štiricah in krogu, med katerimi so denimo mazurka, bourrée, skotiš, polka in polska, dandanes privabljajo ljudi na balfolk festivale in številne delavnice, ki jih prirejajo zlasti v zahodni Evropi. Balfolk se je razširil tudi prek Atlantika, v Kanado, in cveti v Estoniji, kjer pa imajo svojo tradicijo in tako prevladujejo spet drugačni plesni koraki.

Razgreta plesišča z navezovanjem na preteklost so torej kontekst, v katerem ustvarja dvojica prekaljenih godcev, ki sta kot posameznika in v različnih zasedbah večkrat gosta tovrstnih balfolk ali sorodnih prireditev. Katariina in Alan sta ustvarjanje začrtala na presečišču navdušenja nad glasbo in plesom, ki vplivata drug na drugega. Njune kompozicije so odziv na določene plesne oblike, med izvajanjem glasbe pa plešoča telesa prav tako sooblikujejo skladbe s premenami dinamike in določanjem poudarkov, navsezadnje tudi repeticij. To je glasba, ki živi v odnosu do giba. Katariina in Alan v svojih nastopih raziskujeta to povezavo, ji prilagajata igranje in tako razpirata možnosti, da se skladbe vsakokrat porodijo v nekoliko spremenjeni obliki.

Glasba s precej usmerjeno namembnostjo je lahko delikaten material za snemanje in izdajo. Kljub temu pa Hypnosis Negative prinašata zelo dovršen, samostojen dvojni album, ki ga je užitek poslušati. Avtorja sta vzpostavila dvojnost z razločitvijo posameznih EP-jev, a sta vviu in viu sopostavljena kot enakovredna dela celote. Oba polni energičnost in navihanost, oba izražata razvit občutek za aranžiranje in pripoved, sestavljajo ju obujene ljudske skladbe z območja Estonije in Kanade ter pridružena avtorska dela in celo Mackiejeva avtorska poezija, kot denimo v skladbi Põldmari. Hkrati pa sta si oba dela celote tudi različna. Za nastanek prvoizdanega vviu, ki so ga posneli v kanadskem Torontu, so se pridružili še Jaron Freeman-Fox z električnim bendžom in Steven Foster za bobni ter vokalistke Mall Reinold, Emma Kiviberg in Hanna-Reet Ruul. Nasprotno pa so EP viu z bobnarjem Tõnisem Kirsipom in basistom Mattiasom Tirmastejem posneli v kraju Andineeme v Estoniji, z glasom pa se jim je pridružila še Haldi.

Zdi se, da je igranje z dvojnostjo zanimivo tudi za glasbenika sama, ki poleg dveh različnih krajev nastanka glasbe in sodelujočih zasedb ter samih izvorov materiala, s katerim delata, svoje glasbene odvode na kratko predstavljata tudi kot bodisi polko ali valček. Delo, ki nastane, je mnogo bolj razgibano in raznoliko, kar občutimo tudi zaradi vključevanja razširjenih oblik teh dveh plesnih form. Na albumih so zajeti še ritmi, na katere plešejo labajalg, kar slišimo v skladbi Vekmann, in različica polke kot denimo v skladbi 230 z EP-ja viu, v kateri slišimo reinlender, skandinavski ples, ki sta ga po svoje uglasbila Hypnosis Negative. Njun dvojni album, na katerem poleg zvočne prefinjenosti razberemo tudi visoko raven tehničnega obvladovanja inštrumentov in zanesljivega občutka za ritmičnost, je mojstrsko sodobno balfolk delo z izstopajočo energijo.