Hellripper: Coronach
Century Media Records, 2026
Black & speed metal je eden tistih žanrskih križancev, pri katerih se zdi, da je njihov domet vnaprej določen. Njegova osnovna obljuba je razmeroma preprosta: hitrost, rezkost, kompaktnost, nekaj prvinskega naboja in ravno dovolj umazanije, da forma ne deluje preveč akademsko. V najfunkcionalnejši obliki takšna glasba deluje skoraj samoumevno; ne potrebuje nobene razlage, ker njen učinek temelji na neposrednosti in prvinskosti. Prav zato pa se pri tovrstnih projektih prej ali slej odpre precej očitno vprašanje: kaj se zgodi, ko neposrednost in zanašanje na zvok v usnje odetih očetov podžanra sama po sebi nista več dovolj?
Hellripper se temu vprašanju doslej ni izmikal s pretiranim nostalgičnim čaščenjem forme, še manj pa z njeno domnevno subverzijo. James McBain, snovalec solo projekta in kasneje tudi polnopravnega odrskega oziroma koncertnega benda, je v svojih najboljših trenutkih deloval predvsem kot nekdo, ki razume, da žanrska tradicija ni nekaj, kar bi bilo treba pobožno konzervirati, ampak nekaj, kar je treba spraviti v čim bolj učinkovito, skoraj pregreto stanje. Od začetka, leta 2014, ko je Hellripper deloval najbolj prvinsko, je bilo njegovo bistvo prav v tej napetosti med nadzorom in navidezno razpuščenostjo: skladbe so se zdele divje, a nikoli zares razsute, rifi so rezali naravnost, vendar ne brez občutka za konstrukcijo.
Novi album Coronach je zanimiv prav zato, ker to razmerje nekoliko zamaje. Ne gre za to, da bi Hellripper nenadoma opustil osnovno peklensko poetiko. Tudi tu ostane znotraj prepoznavnih koordinat, v katerih blackmetalska ostrina in speedmetalski pogon delujeta kot osnovna gradnika. Toda tokrat hitrost ni več absolutno središče. Namesto da bi glasba ves čas silila naprej, se večkrat zadrži, zanko določenega motiva nekoliko podaljša, pusti, da rif vztraja tam, kjer bi ga prej že zamenjal naslednji peklenski impulz.
Velikokrat v glasbenem svetu, tako v mainstreamu kot v zatohlem jeklenem podzemlju, k uspehu pripomore sreča. Nihče ne trdi, da je Hellripper nenavdahnjen ali slab projekt – prav nasprotno. Toda če bi opazovali časovnico, bi ugotovili, da so podobno – in celo prej – med drugimi igrali tudi naši lokalni usnjeni bojevniki Hellsword, ki pa jim ta preboj, kot je mladostniku Jamesu in kasneje uigranemu koncertnemu kolektivu Hellripper, ni uspel, ker niso bili na pravem mestu ob pravem času oziroma v pravi državi. Ni skrivnost, da je projekt na glasbeni zemljevid najverjetneje, če verjamemo govoricam, spravil tour manager benda Midnight po naključnem ogledu koncerta nekje v Veliki Britaniji, kjer so takrat gostovali tudi Athenar in kompanija. Najsi so te čenče resnične ali zgolj napihnjenost dejstev, da je James navdih jemal od Midnight in podobnih one-man projektov in da so res imeli skupno turnejo pred nekaj leti, ne igra velike vloge, saj ima metalska srenja rada grandiozne misterije ne glede na njihov izid. Zakaj je torej Hellripper in ne drugi, predčasni bendi in projekti prebil led s širšo publiko in osvojil srca širom sveta? Ker je ujel vse ključne dejavnike, medtem ko je predhodnikom sfalil morda samo eden med njimi.
Nova plošča te dejavnike zamaje v temeljih in si drzne izstopiti izpod jarma čaščenja prvinskih zgodnjih osemdesetih in zajadra v celostno morje blackmetalske scene iščoč nove navdihe. Coronach že z naslovom, ki v škotski tradiciji označuje žalno pesem, subtilno premesti poudarke in se namesto navzven večinoma preusmeri vase. Hellripper zvočno ostaja zvest prepoznavni estetiki, a si hkrati dovoli preusmeritev v najčistejšo produkcijo doslej, ki v muziko vtisne nov progresiven in melanholično igriv značaj. Kitarske linije in rifi ohranijo in nadgradijo blackmetalsko tradicijo, a se tokrat bolj naslanjajo na melodičen pristop kot pa doslej poznani energični izbruh ognjenih himn.
Morda prav tu tiči ključna razlika v primerjavi s prejšnjimi izdelki. Tamkaj je namreč vznikal občutek, da se glasba lahko vsak trenutek sesuje in poslušalcu v obraz zaluča nešteto čarovnic, ki vršijo nad žgočimi demoni. Na albumu Coronach tega občutka skoraj ni več, namesto tega pa vzbuja vtis hladnejše in bolj premišljene konstrukcije, pri kateri so tudi najbolj agresivni deli umeščeni v širšo, bolj premišljeno strukturo. S tem plošča oplemeniti atmosfero, ki je bila poprej precej suhoparna. Tokrat so dovoljene drugačne vrste razpoloženj, kar album obogati.
Coronach je torej plošča, s katero Hellripper prvič zares preseže golo logiko žanrskega udara in se znajde v prostoru, ki je širši, bolj zračen in tudi zgodovinsko bolj obtežen. Če je bila glasba tega projekta doslej pogosto razumljena predvsem kot razbeljen spoj speedmetalskega navala in blackmetalske razdiralnosti, se je v to razmerje zdaj prikradlo še nekaj drugega: občutek pokrajine, starega žalovanja, skoraj obredne zadržanosti, ki naslovni škotski motiv coronacha ne uporablja zgolj kot estetskega okrasa, temveč kot notranje načelo plošče. V zvoku še vedno odzvanjata ostrina in zanos prvega vala black metala, toda ne več le v njegovi najbolj divji in primitivni obliki, temveč tudi v njegovi sposobnosti, da iz melodije iztisne hlad, oddaljenost in slutnjo nečesa tujega. Tu in tam se v teh linijah zalesketa celo nekaj skoraj Nifelheimovskega. Coronach je zato morda manj neposreden udarec kot njegovi predhodniki, a je prav zaradi tega tudi bolj zrel, bolj atmosferski in bolj prepričljiv album. Je prikaz, kako se highlandska temačnost, blackmetalska tradicija in speedmetalski pogon prvič zares zlijejo v spoj, ki ni le učinkovit, ampak tudi sugestiven in dolgotrajen.
Komentarji
Krepko opisano, morda prisluhnemo.
Komentiraj