Motvind Records, 2026

Glasbena sodelovanja norveškega skladatelja, goslarja, violinista Hansa Pålsena Kjorstada so se kot piš svežega vetra vsakih nekaj let dotaknila recenzentkinih ušes, naposled pa je ob tokratni recenziji prvič na sledi Kjorstadovemu ustvarjanju kot veznemu členu raznovrstnih intrigantnih del, ki so prihrumela s severa.

Pred nekaj leti, ko je internet deloval kot bolj priljudno okolje, med drugim tudi za odkrivanje zanimivih glasbenih tokov, je na neki, verjetno da jesenski dan, jutubov algoritem serviral živi posnetek koncerta ansambla Frode Haltli Avant Folk. Pomirjenost v zaokroženi prešerni melodiji in nežnost, s katero so nastopajoči zavzemali prostor in se medsebojno poslušali, sta bili kar nalezljivi. V tej zasedbi, kjer so se različne generacije norveških glasbenic in glasbenikov zbrale okoli harmonikarja Haltlija, je mladi Hans P. Kjorstad igral na violino in kot ostale članice sodeloval pri aranžmajih skladb, pod katere se je večinoma podpisal Haltli. Kasneje je recenzentki po principu od ust do ust naproti prišla tudi vznesena glasba projekta Reolô, ki se je v Ljubljani letos mudil na festivalu Druga godba in v katerem Hans igra s tradicijo afriško-norveške naveze napojene plesne ritme ob boku Andersa Røina, Magnusa Skavhauga Nergaarda, Hansa Hulbækma in svojega brata, prav tako violinista, Rasmusa Kjorstada. Z Rasmusom sta zrasla ob preigravanju ljudskih viž na gosli, ob naklonjenosti glasbeni preteklosti pokrajine, od koder izvirata, in zanimanju za izvajanje ljudskega materiala na – po njunih besedah – gruvi, neposreden, očarljiv način. 

Kot del velikega ansambla pod vodstvom klarinetista Andreasa Røysuma se Kjorstad posveča jazz kompozicijam in tudi sicer v svoje delo vključuje freejazzovske pristope, improvizacija z iskanjem ustvarjalnih poti pri tvorjenju glasbe pa je njegova stalna praksa. Navdih pogosto najde prav na vsakdanjih poteh, med sprehodi, s pozornostjo do zvočne krajine, v kateri se znajde.

Omenjeni projekti so le delček njegovega opusa, saj ga zanimanje za sporazumevanje preko glasbe, vodi v številna sodelovanja in ustvarjanje glasbe za film kot tudi k bolj konceptualnim solo projektom. Za svoj eksperimentalni album Avkjølingshistorie je recimo prebiral o geologiji, zgodovini, biologiji, antropologiji, da bi izrisal velik miselni vzorec in ga dograjeval z novimi zamislimi in razmisleki. Ko je pozneje v ta projekt vključil glasbenike, jim je kakor igralcem določil posamezne vloge v nekakšnem dramskem besedilu. Hans usmerja tudi delovanje kulturne organizacije Motvind, ki kot založba izdaja kuriran nabor transcendentalne glasbe, pripravlja festival in izdaja revijo.

Posebno pozornost Kjorstad posveča izbiri sodelujočih glasbenic in glasbenikov, ki izstopajo po svoji muzikalnosti ali pa jih druži drugačna močna vez, in tako je tudi pri tokratnem albumu Dålågjel. Skupaj s poprej omenjenim Rasmusom Kjorstadom, Helgo Myhr, Kennethom Lienom in Astrid Garmo, samimi veščimi goslarji in interpreti norveškega glasbenega izročila, so ubrali godbo, ki je v neposredni povezavi z arhivskimi posnetki iz določenih regij Norveške. Kjorstadovo uho je usmerjalo aranžiranje in produciranje materiala, ki so ga obelodanili s pomočjo pestrega inštrumentarija. Zanj so poleg gosli, norveške krasne večstrunske violine hardingfele ter oktavne violine posegli tudi po harmoniju in glasbilih, ki so del indijske tradicije, med njimi svarmandal in tanpura. Na albumu zasije tudi dromljica, ki z navihanostjo preseneti že v uvodnem komadu Litj-Brekkingen, hipnotičen potencial pa denimo v skladbi Rødalsuksin izraža še eno izmed norveških ljudskih glasbil, citram podoben langeleik. Razširjanje poslušalske izkušnje izvedenih melodij, ki so v preteklosti pogosto služile plesanju, nudijo tudi peti napevi in večglasja. 

Pri naboru skladb na Dålågjel, ki jih kot rekonceptualizirane drobce preteklosti lahko poslušamo kot sodobno producirano delo, ukvarjanje z razdeljevanjem oblike osnovnega gradiva in kasnejšim preoblikovanjem niti več ni v ospredju, saj glasba v celoti zaživi in tako izvajalkama in izvajalcem dopušča, da v vsej pristnosti ljudskih godcev razširijo svojo vznesenost na poslušalce in poslušalke.

Skladbe, tako tiste, ki vzniknejo in hitro poniknejo, kot druge, ki vabijo k bolj poglobljenemu poslušanju mikrotonalnih poigravanj in spremljanju odsotnosti večjih sprememb, preveva živost. Zaradi te živosti si lahko to glasbo predstavljamo kot vpogled v življenje ljudi pred nekaj desetletji ali stoletji, obenem pa jo lahko doživljamo kot povsem nedavno domislico ustvarjalne scene in kot album, ki odlično obogati nabor del Hansa P. Kjorstada.