Gnoomes: Losey
Rocket Recordings, 2026
V tokratnem recenzentskem terminu se lotevamo v Sloveniji živečega ruskega dvojca Gnoomes in njunega šestega albuma Losey. Zasedba, ki se je skozi zadnje desetletje skrčila iz kvarteta na dvojec, ki ga na turnejah spremlja Martin Kramberger, je v tem času izbrusila tudi svoj lasten psihedeličen glasbeni izraz. Prvi dolgometražec je recimo zaznamoval krautrockovski motorik beat, phaser na vokalih in fuzz kitare. Vse troje precej modno in totalno v liniji zeitgeista leta 2015, kar lahko utemeljujemo recimo na preboju Tame Impale v občo zavest poslušalcev tri leta prej s plato Lonerism, po kateri so po zvoku sorodni psihedelični bendi zrasli kot gobe. Primer domače reprezentacije je bila zasedba persons from porlock z isto estetsko linijo zasanjanih vokalov, osredinjenja naefektirane kitare kot vodilnega inštrumenta in veliko prostora za riffe ter manjše improvizacije.
Losey pa je odličen primer kreativnega razvoja onkraj prvenca. Še vedno lahko slišimo nenehen, skorajda mehaničen ritmičen podstat, ki pa sedaj služi kot platforma za veliko bolj podrobno razdelane zvočne teksture, pridobljene s povečano uporabo sintetizatorjev. Plata se po Ax Ox sprva stilistično vrne v kitarske vode, nato pa precej hitro nadaljuje v bolj darkerski maniri, ki jo zaznamuje predvsem raba ritmičnih sekvenc. Nekje od naslovnega komada naprej smo spet s polno paro v hibridizaciji psihedeličnih prvin v zvoku, ki v pajkovo mrežo stke glasbeno zapuščino zasedb, kot so MGMT in Kraftwerk.
Repeat Repent ponuja že malodane polnokrvno eksperimentalno elektronsko izkušnjo, ki izstopa iz standarda pesmopisja preostalega albuma, s tem da obenem ne odstopa preveč od zvočnosti in izhaja iz istega inštrumentarija. Razlika je zgolj v tem, da Gnoomes prej omenjeni kitarski fokus preusmerita v sintetizatorje in si pustita zadevo razpeljati od začetka do konca, s čimer pokažeta dodatno perspektivo za nadaljnjo umetniško evolucijo. Takšne odmike smo sicer že slišali tudi na predhodnemu dolgometražcu, recimo s komadoma Mirror in Loops, kar pa zgolj pomeni, da dvojec jemlje rabo sintetizatorjev resno in jim namenja dovolj prostora, v katerem lahko zasijejo kot zaokroženi inštrumenti s spremenljivkami, ki vplivajo na potencial kompozicije. Temu principu v nadaljevanju sledita še bolj klubsko in pravzaprav tudi precej plesno obarvana Shakshuka and Pie in Satan’s Ball.
Zdi se, da Gnoomes skozi svoje delovanje skleneta ontološki krog okoli prvin glasbenega obredja v popularni godbi, ki se prelivajo skozi žanrski razvoj od 60ih let preteklega stoletja do danes. To so predvsem daljše in ponavljajoče se melodične strukture, konstanten ritmičen pulz in počasen razvoj narativa skozi iterativno slojenje in odvzemanje glasbenih elementov na izjemno jasnih in oprijemljivih temeljev. S tem pokažeta uvid in razumevanje tovrstne glasbe na veliko globljem nivoju, ki ni zaznamovan z žanrskimi označevalci na prvo žogo, ampak se napaja iz starodavne paradigme repeticije kot katalizatorja transcendentalne izkušnje, ki je prisotna tako pri hipijevski psihedeliji kot tudi kasneje v krautrocku in elektronski plesni glasbi.
Losey zveni težko, a ne zateženo, plesno in obenem izjemno sveže. In glede na polnost zvoka na plati si lahko predstavljamo, da pride zadeva še toliko bolj do izraza ob polni jakosti sto štiridesetih decibelov na klubskemu odru, kjer se lahko posamezni deli tudi razvlečejo v prid plesne izkušnje. Nabor vplivov, ki jih lahko slišimo v muziki, je širok in koherenten, predvsem pa jih kot rečeno lahko hitro strnemo na isti imenovalec. Zrela in nepretenciozna plata, ki naslavlja vse.
Dodaj komentar
Komentiraj