Soundway & Mushroom Hour Half Hour, 2026

 

Nocoj v osrednjekritiškem glasbenem terminu na Radiu Študent poslušamo projekt Dumama, za katerim stoji južnoafriška glasbenica in pesnica Gugulethu Duma [gugulétu dúma], ki živi in ustvarja v Berlinu. Leta 2020 je v sodelovanju z alžirsko-nemškim producentom Kechoujem, s katerim sta se nekaj let prej spoznala na študentskih protestih v Cape Townu, posnela album buffering juju. Glasbenika je združilo zanimanje za afriško glasbo in njeno zatiralsko politično dinamiko. Te teme Dumama spretno spleta tudi na svojem prvem albumu Towards an Expanse, ki je 8. maja letos izšel pri založbah Soundway in Mushroom Hour Half Hour. 

Album Towards an Expanse je nastajal vsaj od leta 2019: Dumama je glasbo zasnovala na domači afriški grudi, komade je v Brooklynu posnela s pakistansko-ameriškim producentom in multiinštrumentalistom Shahzadom Ismailyjem, nakar jih je v Berlinu preposlušala in se vrnila v Južno Afriko. Kompozicije si je na novo zamislila in preoblikovala s pomočjo producentke Nandij Ndlovu in producenta Diona Montija iz založbe Mushroom Hour Half Hour. Končni izdelek je edinstveno ravnovesje akustike južnoafriške tradicije, modularnih sintetizatorjev in ambientalnih dronov, kot da bi Miriam Makeba in Nina Simone prepevali na muziko FKA Twigs ali Sudan Archives, kjer na vsake toliko pokukajo ven uporniški duhovi. 

Glasba dumame je elektro-akustičen folk gospel z govorjeno besedo in pankerskim pridihom, kjer udarci na tradicionalen inštrument iz buče z lokom, uhadi [uhádi], zvenijo kot distorzirana kitara ali bas. Kompozicije so minimalistične, prednjači vokal, glasba služi kot spremljava, ki narekuje atmosfero in počutje. Poleg čustvenih vokalnih zank lahko slišimo tudi melodije ksilofona, sintetizatorske zvoke in posnetke iz narave, ki so sproducirani v psihedelično briljantnost, saj poslušalko drži v negotovosti, ali se bo intenziteta glasbe stopnjevala do vrhunca ali je to že njen višek. 

Dumama na svojem debi albumu Toward an Expanse otroške pesmi, ustno pripovedovanje in spomin preoblikuje v elektronske improvizacije. Naslov lahko prevedemo kot »proti prostranstvu«, ki ponazarja zvočno in fizično posnemanje odpiranja pokrajine, najsi gre za obširen svet ali širjenje lastnih meja. Duma pojasni, da prostranstvo predstavlja čustveno in duhovno jasnino, ki je potrebna za predelavo zgodovinskih ran, kolektivnih temnopoltih spominov in kultur, ki jih mora sprocesirati, da lahko prevzame lastno avtonomijo. 

V singlu No Abiding City slišimo himno iz otroštva, ki jo je Dumama skupaj z družino prepevala v trenutkih žalosti in tranzicije. Zveni kot soul skladba, ki se konča s hitrimi udarci po uhadi, elektronskimi piski in zvočnimi zankami. Skladba Tumbled out se pojavi zgolj v digitalnem formatu, opisale bi jo kot lahkoten impro jazz, kjer eksperimentalen inštrumentalni del izpade kot potešitev radovednosti, češ kaj naredi udarec tu in tam. Slišimo lahko tudi zvok kapljanja in večglasno petje z reverbom in zanko. Glasbeni vrhunec poslušalka pankerskega duha dočaka v komadu Eating The Other, kjer je ritem najbolj intenziven, prodoren in daje stonerski vajb, dokler se ne prelevi v elektronske psihedelične razsežnosti. Lok iz buče je glasbilo, ki prispeva ritem in bas ter zapolni glasbo, da ne pogrešamo drugih klasičnih inštrumentov, ki smo jih morebiti vajene.

Debi album Towards an Expanse južnoafriško-berlinske glasbenice Dumama deluje kot zvočni alkimistični ritual, v katerem se prvinski odmevi afriškega loka uhadi in nežen vokal prostransko bohotita v futuristični psihedelični elektroniki. Kolektivna žalost je predelana skozi katarzične zvočne valove in hipnotične šepete, ki dokazujejo, da so korenine prednikov lahko hkrati naša najgloblja sidra in najmočnejša krila.