Loma Vista, 2026

O cikličnosti, nečemu novemu, staremu in izposojenemu smo se že pogovarjali v navezavi na prejšnjo ploščo ene vidnejših ameriških folk glasbenic Chelsea Wolfe, She Reaches Out to She Reaches Out to She, ki je izšla leta 2024. Če je tista plošča govorila o levitvi iz stare kože in premagovanju samega sebe v odnosu do zunanjega sveta in pasti, ki jih nastavlja, se nova plošča The Dark, ki je izšla ravnokar, kaže kot njen popoln naslednik, saj vsebinske teme cikličnosti, soočanja z izgubo in osebne preobrazbe še dodatno okrepi. Če je album She Reaches Out To She Reaches Out To She temo šele spoznal, potej se The Dark z njo v celoti poistoveti.

The Dark od svojega predhodnika sicer ni masivnejši po zvoku, niti ni bolj prefinjen na področju besedotvorja, bolj si ga moramo zamišljati kot utrjevalca volje svojega predhodnika. Medtem ko ploščo She Reaches Out To She Reaches Out To She plemeniti precej bolj agresiven ter hitrejši tempo, ki jo oblikuje v udarno silo, ploščo The Dark napaja konstanten, upočasnjen ritem, ki prvim idejam nove ere Chelsea Wolfe pusti, da se razvijejo v stabilne entitete. Če smo s She Reaches Out To She Reaches Out To She temo šele spoznavali, smo z albumom The Dark s Temo postali eno.

Na prvi posluh lahko sicer ocenimo, da se vsaj v zvočnem smislu Wolfe vrača k svojim koreninam, akustični folkovski glasbi, ampak saj se v nobenem delu od njih zares ne loči. Po letih delovanja lahko z največjo gotovostjo trdimo, da obstaja specifični način glasbe, lasten samo Chelsea Wolfe, po katerem jo lahko vedno prepoznamo. Pa naj gre za ponavljajoče se elemente specifičnega šepetanja besed, stopnjevanja kitarskih linij, obogatenih z efekti ob ritem sekciji proti koncu skladb, rabo suspenza zvoka čisto malo pred katarzičnim refrenom in tako naprej. Na ta način se nam po nekajkratnem poslušanju albuma vse skladbe zdijo enako njene kot tiste prej, pa naj gre za skladbe z albuma Pain is Beauty, Abyss ali She Reaches Out To She Reaches Out To She. 

Začenši s skladbo Cold, ki poleg skladb The Dark, Seethe ter Death Is Not the End ni bila zaman izbrana za eno prvih skladb, ki smo jih lahko slišali na plošči, saj je svojo vlogo dražilca odigrala več kot popolno. Ne samo, da komad Cold otvori album, pač pa s preprostim brenkanjem na kitaro in počasnim ritmom vzpostavi celotno vzdušje plošče. S stabilnostjo ritma tudi besedilo pride bolj do izraza in že takoj na začetku se vsebina albuma razodene kot skrb zase, umik od odnosov, ki posameznico osamijo veliko bolj, kot če bi bila zares sama. Skladbe Seethe, Humours, Swallower, Halo in The Dark prvotne misli albuma še nekoliko bolj razdelajo ter dodelajo in četudi se lahko prva rima sicer odlične skladbe Swallower, ki gre: »come into the light, creature of the night«, na prvi posluh sliši nekoliko poceni in klišejsko, po nekajkratnem poslušanju prerastejo v edinstvene melanholične hite. 

Skladba Turn the Key nato z rabo kitarskih efektov za hip pojača težo albuma, z že prej omenjenima stopnjevanjem ritma in rabo suspenza zvoka tik pred čustvenim cunamijem v obliki refrena, ki poslušalca povsem razoroži. V tem oziru močno spominja na skladbo 16 Psyche z albuma Hiss Spun. Sledijo še tri skladbe I’m Not There, Death Is Not the End ter Dancer In The Sky, ki razlitje čustvene teže skladbe Turn the Key nevtralizirajo z nivojem senzibilitete novorojenca in hkrati skrbno kot stereotipna babica, ki ljubi brezpogojno in vedno preko polnega želodca. Zadnja skladba Dancer In The Sky, ki zaokroži album in zvočno meji na polnost, dramatičnost ter spevnost popularnih popevk, bi se zlahka kosala tudi z glasbo najbolj znanih sodobnih pop zvezdnic. Ali to pomeni poskus preboja Chelsea Wolfe v pop sfero, bomo še videli, bi pa ta majhen korak za našega poslušalca lahko pomenil velik prestop h kakovostnejši vsebini, s katero je vsak dan hranjen povprečen odjemalec kulturnih in zabavnih vsebin.

Wolfe je v času promocije pred izdajo albuma na pretočnih platformah ustvarila tudi seznam skladb, ki je navdihnil album The Dark. Na njem so skladbe O Children Nicka Cava, Save Me Annie Mann, Dai the Flu od Deftones in seveda Dead Souls Nine Inch Nails. Zraven so tudi komadi glasbenikov in glasbenic, kot so Patti Smith, Townes Van Zandt, Bob Dylan ter Annie Lennox, kar še toliko bolj poudarja, da je glasba sama večja od oznak, s katerimi jo skušamo zamejiti. Takšna pa je tudi glasba Chelsea Wolfe, avtorska, specifična, žanrsko izmuzljiva, hkrati pa iskrena v svoji bolečini v odnosu do zunanjega sveta in z vsakim ponovnim predvajanjem poslušalki bolj domača. Za album The Dark ne moremo reči, da je avtoričin najboljši, je pa vsekakor njen in kot tak že tudi malo naš.