By Storm – My Ghosts Go Ghost
deadAir, 2026
Trio Injury Reserve, ki je svoj zadnji odtis na poslušalstvo pustil z izdajo plate By the Time I Get to Phoenix, je naredil konkreten korak stran od lahkotnejših in humorističnih mixtape začetkov, s katerimi se je prvotno zasidral v ušesa ljubiteljev hiphopa in meril v bolj mainstream prostore ob vzponu Brockhamptonov in podobnih. Reperja RiTchie in Stepa J. Groggs ter producent Parker Corey nikoli niso prišli do mainstream pozornosti, kljub vsemu pa so svoj dom našli v Los Angelesu, daleč od zobozdravstvene ordinacije v Phoenixu, kjer sta bila posneta prva daljša projekta tria, Live From the Dentist Office in Floss, svoje ustvarjanje pa so zapeljali v zvočno manj kohezivne in restrukturirane podtone. Trio je dolgo časa lovil mejo med lahkim, absurdističnim humorjem in v svoje delo postopoma vključeval refleksijo, ki pa na njihove plate nikoli ni bila vpeljana s posebno rdečo nitjo ali sistematično. Mogoče so prav zaradi svoje naključnosti, svojevrstne raztresenosti in raznolikega pristopa obeh MC-jev svoj dom našli predvsem na seznamih predvajanja bolj neklasično reperskega poslušalstva in ljubiteljev vseh vrst alternativne glasbe in zanimive produkcije. Nekatere so najbrž privabila tudi glasbena sodelovanja, saj so na plati gostili tudi umetnike, kot so Morgan Simpson iz black midija, Body Meat in Sad Pony.
Injury Reserve pa je leta 2020 med ustvarjanjem druge plate žal zaznamovala tragična in nenadna smrt Stepe J. Groggsa. Plata je kljub izgubi MC-ja izšla kot elegija preminulemu umetniku in ponovno utrdila položaj skupine kot belila, ki razkraja meje abstraktnega hiphopa in se vedno znova vrača preoblikovano s Coreyjevo vizionarsko produkcijo. Letos sta Corey in RiTchie – nedvomna preoblikovalca konceptov hiphopa – prvič ponudila skoraj preroški izdelek, v katerem sta pokazala, da sta kljub izgubi, ki je zaznamovala poslednjo plato Injury Reserva, še vedno na podobnem ustvarjalnem valu in zmožna konceptualno konkretnejših podvigov.
My Ghosts Go Ghost je kot enega najbolj čustveno nabitih, iskrenih in resnih izdelkov napovedala že izdaja dvojnega videospota, ko je dvojec združil zadnji komad, izdan pod imenom Injury Reserve, in prvega pod novim imenom By Storm, z naslovom Double Trio, in tako jasno ločil staro delo od novega. Oba umetnika sta povedala, da si nikoli nista predstavlja nadaljevati izdajanje glasbe pod istim imenom. Groggs je bil za oba skoraj očetovska ali botrovska podoba, ki jima je predstavil svet produkcije in repanja. My Ghosts Go Ghost kljub preobrazbi skupine še vedno ohranja težko določljivi zvok vsaj dveh tretjin tria. Produkcija ostaja značilno off-beatovska in osrednje melodije se večkrat nikakor ne držijo celotne podlage. Coreyjevi bobni se nepredvidljivo spreminjajo med nežnimi in šibkimi trenutki do glitchy in razkrojenih zvočnih zidov, ki prekinejo sicer bolj melanholično in temačno vzdušje plate. Na edinstveno zvočno podlago se uleže RiTchiejev vokal, od komada do komada miren, monoton, sproščen in mil, občasno pa podkrepljen z učinkovito mero autotuna, ki nas spremlja tudi na nekaterih semplih čez plato. RiTchiejev glas med beati večkrat izgubi tla pod nogami, vendar vseeno nadaljuje naracijo, tudi če se besedilo ne ujema s podlago in lebdi nad inštrumentalom.
Besedila nikakor niso aesopovski lirični presežki v smislu besednega zaklada in ritma, vendar pri poslušalcu pustijo vtis iskrenosti, bolečine in samorefleksije ter napredka. Na plati je moč slišati zelo malo sproščenega groova, znanega s prvih izdelkov, več je ostro strukturiranega vzdušja, ki zdrži od začetka plate do njenega konca.
My Ghosts Go Ghost nadaljuje tradicijo ohlapnih struktur zadnje plate Injury Reserva in se še bolj potopi v ustvarjanje edinstvenega vzdušja ter oddalji od bistroumnega repanja. Močneje kot pri prejšnjem izdelku zvok zaznamuje tudi občutek zadržanosti producenta in MC-ja, ki plati pustita dihati med bolj glasnimi, vseobsegajočimi in močnimi prehodi na eni ter melanholičnimi sempli na drugi strani. Coreyjeva produkcija ostaja neobičajna in ga postavlja na vrh izvirne hiphop produkcije preteklih let. Ne ozirajoč se na žanrske omejitve, na vsakem komadu ponudi popolnoma novo in vedno zanimivo podlago. Njegovi synthi občasno močno spominjajo na nekatere strukture Oneohtrixa Point Neverja ali Nale Sinephro, medtem ko je na plati nekaj prostora tudi za midwest emo ali skoraj mathrockovske kitarske refrene, ki jih spretno vključi med ostale zvoke.
Posamezni elementi ostajajo izjemno deformirani, procesirani, potisnjeni v ozadje, od koder včasih privrejo na površje. Vsak mirnejši predel albuma je okrašen s tihimi in kompleksnimi sempli in inštrumentalnimi vložki, ki odpirajo prostor prihodu kompleksnih podlag in nepredvidljivih beatdropov. Podlage so tako hkrati izjemno kompleksne in strukturno zanimive, da pritegnejo naše zanimanje; a hkrati dovolj dosledne, da poslušalec lahko odtava z mislimi in se ponovno vrne, ne da bi imel občutek, da je kaj zamudil. Obenem je tudi vokal večkrat dovolj razumljiv, počasnejši in preprost, da nam dopušča prostor za refleksijo.
Žalovanje predstavlja osrednji podton plate, ki se med vrsticami še vedno poslavlja od očeta Injury Reserva, hkrati pa se album tematsko dotika tudi finančne stiske, preporoda iz zanke žalovanja, teže spopadanja z izgubo in starševstva. Prvi, srce parajoči komad Can I Have You For Myself predstavlja RiTchiejev pristop k ljubezni z vidika mladega očeta in poudarja strah pred spremembo ob prihodu novega življenja, hkrati pa s svojim repetitivnim kitarskim refrenom in nenadnim beatdropom pusti močan vtis in vzpostavi visoka pričakovanja za preostanek plate.
Morda nepričakovano, toda rdečo nit plate najbolj prekine prav sodelovanje zakritega Billyja Woodsa na komadu Best Interest, ki odpre več prostora za monotono vihtenje besed čez atmosferično, dronovsko in noisersko podlago, vendar niti produkcijsko ne vsebinsko ne prispeva veliko h kolektivni izkušnji plate. Kljub vsemu pa Woods vselej zadovolji s svojimi vokalnimi vložki in plati doda svoj značilni odtis.
Kot protiuteži zastavljenemu vzdušju gotovo nastopita komada Double Trio 2 kot referenca na By Stormov prvi singel Double Trio in komad And I Dance. Oba spremljata bolj upbeat podlagi in tematsko definirata album. Temo žalovanja umetnika preoblikujeta v nekaj nostalgičnega, navdihujočega in odvzetega s pleč umetnikov in postavljenega v njune dlani. RiTchie kot Groggsov rimovihteči vajenec svoje tegobe, tragično preteklost in izgubo obsoja in se z njo vedno znova spopada, vendar hkrati razume, da ga preteklost tudi definira kot človeka in glasbenika. Pozoren posluh posameznim skladbam jasno nakazuje dejstvo, da sta se umetnika plate lotila načrtno, v obzir vzela vsa svoja čustva in izkušnje preteklih let ter dorasla v svojih vlogah vokalista in producenta.
Recenzent je imel to srečo, da je By Storm ujel med njuno turnejo po Evropi v aprilu ter predstavitvi plate prisluhnil v živo v galeriji ZDB v Lizboni. Par se je na majhnem prizorišču popolnoma prepustil Coreyjevim podlagam, ki so v živo ob močnih basih še bolj učinkovite. Del koncerta sta bila statična, na meglenem odru kot dve vrbi žalujki, ki v sebi še vedno iščeta izgubljeno tretjino, a sta hkrati popolnoma prepuščena nastopu. Komade je spremljalo besedil vešče in zvesto občinstvo, kasneje pa je RiTchie prevzel tudi vlogo povezovalca in z občinstvom odpel nekatera besedila nove plate. Ob nastopu je vredno pripomniti še to, kako presenetljivo podrobno so odzvenele Coreyjeve kompleksne zvočne podlage, ki bi glede na živo prizorišče lahko hitro izgubile svoj učinek.
My Ghosts Go Ghost se podobno kot tudi By the Time I Get to Phoenix zlahka uvršča med produkcijsko najbolj zanimive, nepredvidljive in žanrsko evolucijske plate sodobnega hiphopa, ki k posluhu vabi tudi nerepersko občinstvo in nas popelje po nepredvidljivih zvočnih podlagah ter nas vedno pusti vsaj malo na trnih. Preoblikovanje Injury Reserva in navidezen še daljši odmik od reperskih bangerjev njunih mladosti pa oznanja, da par še vedno ostaja zvest svoji ideji ustvarjanja izven konteksta že ustvarjenega in lomljenja vzorcev in klišejev.
Dodaj komentar
Komentiraj