V Tolpi bumov tokrat gostimo dve zasedbi iz metalskega podzemlja, ki sta pri ameriški založbi Headsplit izdali prvenca. Obe plošči sta ekstremni, čeprav sta dokaj različni. Najprej se bomo posvetili Američanom z irskimi koreninami, zasedbi Bogside Sniper Squadron in istoimenskemu albumu, nato pa še albumu Decrepitizing Din of the Cerebral Psyopticon ameriške zasedbe Fake Dust.

Bogside Sniper Squadron: Bogside Sniper Squadron (Headsplit Records, 2026)

Bogside Sniper Squadron je eden tistih bendov, pri katerih je skoraj nemogoče ločiti glasbo od ideološkega in zgodovinskega konteksta, iz katerega izhaja. Z demom iz leta 2023 je z brutalno mešanico black metala, punka in war metala opozoril nase kot nekaj povsem samosvojega znotraj sodobnega podzemlja. Z istoimenskim prvencem so to vizijo razširili v ambicioznejšo in izrazito zgodovinsko naravnano celoto. Šest skladb ni zgolj zbirka politično nabitih manifestov, temveč poskus glasbenega rekonstruiranja travm, mitologij in spominov severnoirskega republikanskega gibanja.

Bendova godba je zelo izvirna, a je za dinamiko in potencial, ki ga bend premore, z dobrimi dvajsetimi minutami prekratka. Navdušuje ideja spajanja keltskih melodij s političnim bojem. Dodatek keltskih oziroma irskih tradicionalnih melodij namreč ustvari triumfalno vzdušje. Album odpre skladba Beggars Outside the Gates, ki nakaže, da Bogside Sniper Squadron niso zgolj še ena ekstremnometalska zasedba, ki si izposoja politično ikonografijo za ustvarjanje provokativne podobe. Med vrtinčastimi kitarskimi linijami, ki občasno spomnijo na keltsko melanholijo zasedbe Horslips ali Thin Lizzy, in besnimi izbruhi blackmetalske agresije se odvija kolaž referenc na internacijo brez sojenja, pokol v Springhillu in nasilje britanske vojske na Severnem Irskem. Če se podamo v raziskovanje tematik v posameznih besedilih, nas zasedba pravzaprav pouči o bojih na omenjenem območju. Brutalnost, ki se je dogajala v tistem obdobju, je v besedilih zelo jasno ubesedena, podobno pa je v ospredju tudi sovraštvo do imperialne Anglije. Ta pristop se še posebej izrazi v osrednji skladbi Five Demands, posvečeni gladovni stavki leta 1981. Besedilo prepleta imena Bobbyja Sandsa in drugih umrlih zapornikov s simboliko petih zahtev, ki so postale središče političnega boja republikanskih zapornikov v zaporu Maze.

Zvočno se album giblje med black metalom, crust punkom in občasnimi folkovskimi oziroma keltsko obarvanimi melodijami. Produkcija ostaja surova, vendar dovolj jasna, da razločimo številne kitarske rife, ki podajajo izvirne melodije. V inštrumentalni skladbi The Procession of Sands slišimo najdaljšo folkovsko pasažo, ki jo podkrepi distorzirana kitara, komada Touts Crucifixion in Recourse in Blood pa nato eksplodirata v jezne himne. Prvi tematizira usodo ovaduhov in špijunov znotraj republikanskega gibanja, drugi pa se osredotoča na bombni napad na hotel Grand v Brightonu leta 1984. V obeh primerih bend zgodovinske dogodke predstavi brez distance ali moraliziranja, kar bo za nekatere poslušalce nedvomno problematično. Besedila ne skrivajo simpatij do republikanske perspektive in ne poskušajo ustvarjati navidezne nevtralnosti. Album zato deluje kot izrazito enostranski zgodovinski dokument, a je prav zaradi tega tudi prepričljiv v svoji viziji.

Fake Dust: Decrepitizing Din of the Cerebral Psyopticon (Iron Lung Records, Headsplit Records, 2026)

V drugem delu bomo s prvencem Decrepitizing Din of the Cerebral Psyopticon, ki ga je na vinilne plošče odtisnila založba Iron Lung Records, dvignili tempo, a obdržali politični naboj. Prisluhnili bomo portlandskim grindcorovcem Fake Dust, opozorili pa bomo tudi na prihod benda v naše kraje. V torek, 23. junija, bodo skupaj z Američani Tension namreč obiskali ljubljanski Plac.

Debi Decrepitizing Din of the Cerebral Psyopticon je na prvo žogo poklon tako imenovanemu Gulf Coast grindcoru. Takoj namreč prepoznamo sorodnosti z bendoma Insect Warfare in P.L.F. Fake Dust torej ne odkrivajo nič novega, temveč mojstrsko ponudijo krčevit grindcore, katerega bistvo ni izumljanje, temveč izvedba. Prav v tem Fake Dust udarijo z močjo, ki jo premorejo le bendi, ki popolnoma razumejo izbrani žanr.

Devetnajst skladb v devetnajstih minutah ne pusti veliko prostora za predah, toda album vendarle nikoli ne deluje enolično. Kljub navidezni kaotičnosti se pod površjem skriva premišljena dinamika, ki nenehno preklaplja med grindcorovsko nerazsodnostjo, težo death metala in kratkimi, učinkovito odmerjenimi upočasnitvami. Benda ne zanima razkazovanje tehnične virtuoznosti, temveč ustvarjanje občutka popolne preobremenjenosti. Kot bi nekdo vse novice, reklame, teorije zarote, algoritme in paranoje sodobnega sveta stlačil v en sam zvočni zid.

Album tematsko govori prav o stanju nenehne informacijske vojne. V besedilih se glasbeniki ukvarjajo s tesnobo, manipulacijo medijev, zbiranjem podatkov in vse agresivnejšimi metodami nadzora, ki oblikujejo vsakdan sodobnega človeka. Naslov albuma sam po sebi deluje kot groteskna znanstvenofantastična diagnoza sveta, v katerem se posameznik izgublja med algoritmi, propagando in nenehnim bombardiranjem z informacijami.

Album je kakovosten tudi zaradi ritmične sekcije. Bobnar Brennan Butler je motor celotne plošče, z igranjem pa presega običajno grindcorovsko formulo neprestanega blastanja. Skladbe polni z nenadnimi prelomi, sinkopiranimi izbruhi in kratkimi ritmičnimi obrati, zaradi katerih glasba deluje nepredvidljivo in nevrotično. Rifi sledijo isti logiki: ne slišimo všečnih melodij, ampak nenehno nizanje agresivnih rifaž v prepletu med grindom in death metalom. Redki počasnejši trenutki zato učinkujejo še toliko nasilneje. Bendov, ki častijo Gulf Coast sceno, je nemalo, le malo pa jih uspe to pokazati tako dobro kot Fake Dust.