Nekromantika, 2026

Eho čemer ali »odmevna komora« je metaforičen opis situacije, v kateri se človek ali skupina ljudi zaplete v odmeve lastnih misli, frustracij in prepričanj. Če danes odmevne komore najpogosteje srečamo v obliki algoritemskih mehurčkov, je Boflova prva plošča EHO ČEMER usmerjena navznoter, v odmevno komoro lastnih misli. Opeva ujetost v svoji glavi, vse skupaj pa zapakira v lahkotne melodije, pod površjem katerih nekaj neprestano vre in brbota.

Bofl se je razvil »v strmoglavem padu pregazene estetike« kot stranski projekt Marka Vukovića, gonilne sile zagrebške zasedbe Svemirko. Kar se je sprva začelo kot nov Svemirko album, je sčasoma skrenilo z doslej začrtane poti jugoslovanske synth-pop nostalgije. Čeprav EHO ČEMER še vedno prežema podoben sentimentalen občutek, je zvok tokrat sodobnejši in neposrednejši. Tudi v samih tematikah pesmi se v primerjavi s ploščami Vanilija in Tunguzija čuti manj obračanja v preteklost. Zato ni presenetljivo, da se je material oblikoval v samostojno, vzporedno pot.

V tipično svemirkovski naravi se plošča giblje nekje med melanholijo in udarnostjo, kar prepoznamo že z uvodno pesmijo JORGAN. V Boflovem glasbenem izrazu se po eni strani čutijo vplivi jugoslovanskega synth-popa, kot so Denis & Denis in Videosex, po drugi strani pa novovalovskega rocka v slogu Haustora in Idolov. Bofl tako spretno preklaplja med enim in drugim in ju topi v unikaten, sodoben izraz.

Velik prispevek nostalgičnemu tonu poleg sintetizatorjev doda Vukovićev vokal. Njegova barva glasu močno spominja na pevca beograjske novovalovske zasedbe Belo Belo Zorana Živanovića. Vokal ohranja jugonostalgično domačnost, a hkrati nosi surovo, neposredno energijo. Vukovićtudi na novem albumu ohrani občutek za nalezljive refrene in zvočno večplastnost v slogu Svemirka. Sintetizatorje pa tokrat pogosteje zamenja s kitarami, s čimer je ton bolj direkten in se nikoli ne utopi v lastni čustvenosti.

Medtem ko je skladba SVETE BIRTIJE bolj poletno lahkotna in nekoliko spominja na Svemirkovo skladbo Odgovoran ljubavnik, album kasneje preide v bolj melanholične vode. Skladba NEVERA nosi bolj zabrisan, malce shoegazerski ton. Vuković je med drugim kot velik navdih za svoje ustvarjanje navedel tudi kultno manchestrsko skupino The Smiths, kar se pri tej skladbi zazna v melodičnih marrovskih – oziroma »markovskih« – kitarskih rifih. Skladbo odpre introspektiven uvodni verz: »Jel vidiš, da sve tone u laž. Bojim se da tonem i ja,« oziroma: »Ali vidiš, da vse tone v laž. Bojim se, da tonem tudi jaz.« Motiv tonjenja se nadaljuje še v naslednji pesmi JA TE VODIM DO DNA, ki je lani izšla kot Svemirko singl. »Ako dođeš, ja te vodim do dna,« ali »Če prideš, te vodim do dna,« nadaljuje pesem in ob tem ponudi tipično kombinacijo ritmičnega gonila in pritajene melanholije.

Vpliv Smithsov se zazna tudi v liriki ter v kombinaciji eksistencialnega besedila s poskočnimi melodijami v duhu skladbe Cemetry Gates. Ta kontrast pride najbolj do izraza pri skladbi SVAKODNEVICA, ki opeva ujetost v rutino in izgorelost modernega življenja. Vuković skozi nalezljivo, svetlo melodijo slika podobe sodobne odtujenosti – od jutranje gneče do buljenja v telefon na semaforju in pritoževanja nad soncem, ko je zaprt doma. Celotna pesem je tako ovita v plast ironije, konča pa se s komičnim, a eksistencialno resničnim klicem policiji, kjer potarna: »Halo policija, vse me boli in vse me živcira.« Pesem tako naravno preplete eksistencialno stisko in duhovitost.

Album se giblje med žanri in ne ostane dolgo na istem mestu. Nekatere skladbe, kot je ŽIVOT NA BLEF, so bolj neposredno rockerske, s polnim zvokom in večjim poudarkom na tonu kitare. Druge, kot je KALIFORNIJA, pa ostajajo bližje nostalgični synth-pop estetiki Svemirka. Album zaradi svoje razgibanosti ne deluje razcepljeno, ampak nemirno. Z menjavanjem med synth-popom, kitarskim rockom in zasanjanimi pasažami ustvari vtis notranjega nemira, kot da bi poskušal iskati različne načine, kako zbežati iz lastne glave.

EHO ČEMER je torej zvočno radoveden projekt, ki ga prežema introspekcija. Bofl skozi ploščo opeva ujetost v odmevni komori lastnih misli, ob tem pa povabi poslušalca, da se mu za pol ure pridruži tudi sam.