Black Beach: Mail Thief
Best Brother Records, 2026
V družbi, ki nas nenehno obmetava s številnimi informacijami o tem, kako je svet na robu propada, je paranoja postala vsakdanji pojav. Ko nas z vseh strani obletavajo informacije o novih vojnah, genocidih in vzponih skrajnih desničarjev, težko ostanemo mirni in pozitivno naravnani. Podobno smo v dobi postresnice, ko je pri oblikovanju sistemov vrednot objektivnost postala postranska, le stežka zaupljivi. Če tudi vas skrbijo opisane težave in živite z nenehnim občutkom preganjavice, imamo za vas idealno zvočno spremljavo.
Iz temačnih gozdov ruralne Nove Anglije prihaja zlovešča muzika zasedbe Black Beach, ki je izdala svojo tretjo studijsko ploščo Mail Thief. Trojico od začetka, leta 2012, sestavljajo vokalist in kitarist Steven Instasi, basist Ben Semeta in bobnar Ryan Nicholson. Geneza zasedbe sega v ruralni Massachusetts, pred nekaj več kot desetletjem pa se je trio preselil v Boston. Zgodnji zvok, osnovan na hardcore panku, so skozi več kot desetletje delovanja spreminjali in dopolnjevali. S prejšnjo ploščo Tapeworm se je zasedba preizkusila v vključevanju številnih raznolikih glasbenih idej, vendar to ni prineslo želenih rezultatov. Na novem albumu so glasbeniki ubrali drugačen pristop. Bolj so se osredotočili na osnove, kar plošči doda prepotrebno koherentnost. Spoznali so, da je manj lahko tudi več.
To je morebiti tudi posledica tega, da je Mail Thief prvi album, ki ni izšel v samozaložbi, temveč v sodelovanju z Best Brother Records. Na plošči ni odvečnih delov, vsi vključeni elementi imajo jasen namen. Skladbe so osnovane okrog poudarjene ritem sekcije, kitaro večinoma uporabljajo kot spremljavo, zato le redko stopi v ospredje in zasede mesto glavnega inštrumenta. Podobno velja za vokale, s katerimi bolj kot skrbno izoblikovane pripovedi podajajo občutke. Srčni utrip plošče predstavljajo težki basovski toni, ki so mestoma agresivni, vseskozi pa temačni. S prvo skladbo Something Sinister Black Beach vzpostavijo napetost, ki v dobrih dvaintridesetih minutah ostane nerazrešena.
Omenjena napetost ohranja našo pozornost, občutek preganjavice nas namreč nikoli ne zapusti. Močna stran plošče je njena surova, toda nadzorovana agresija. Močno jo občutimo v komadu Broken Glass, ki se počasi stopnjuje do nadzorovane eksplozije. Tremolo kitara v začetku skladbe razkrije nepričakovane vplive iz sveta country glasbe, zlovešči odmev kitarskih tonov pa, presenetljivo, zelo spominja na komad Bang Bang, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zapela Nancy Sinatra. Bend tako še vedno navdih črpa iz zelo raznolikih virov, vendar v primerjavi s prejšnjimi izdelki to naredi na prepričljivejši način, ki ne izpade kot slaba parodija.
Po besedah vokalista veliko njihove glasbe izvira še iz obdobja pandemije. Zaradi tedanjih zaprtij je zasedba za dve leti prenehala igrati, vokalist Instasi pa je doma v samoti začel ustvarjati zametke skladb, ki so pristale na albumu Mail Thief. Njihov nastanek pojasni zgodbe o izginjajočih sosedih, višanju najemnin in kradljivcih pošte. Pristop k besedilom je minimalističen. Občutke poskušajo prenesti s karseda preprostimi in ponavljajočimi se strukturami. Vokali so pogosto potopljeni v miksu in zvenijo, kot da se poskušajo iz globin prepada prebiti na površje.
Bend se strukturno ne omejuje preveč. Naletimo na veliko repeticij določenih odsekov, spet drugi pa namerno minejo, še preden bi si jih podrobneje zapomnili. Nekatere skladbe ponavljajo refren v neskončnost, primer tega je denimo uvodna skladba Something Sinister, medtem ko večina komadov refrena sploh nima. Vseprisotna temačnost se nekoliko razkadi zgolj v skladbi Secret World, ki bi lahko bila delo katerega od predstavnikov novega vala britanskega postpanka. Brez težav bi jo lahko uvrstili denimo na album Drunk Tank Pink londonske zasedbe Shame. Po našem mnenju je vrhunec plošče skladba Psychic War, ki bo z diskoidnim beatom in poskočnim basom domovala na marsikaterem temačnem plesišču. Zamaknjen ritem basa in bobnov ustvari poseben vtis pospeševanja, ki komadu doda občutek nepredvidljive neuravnoteženosti.
Mail Thief torej odlično poustvari občutek paranoje. Z njim v slušalkah si zagotovo ne bi želeli hoditi po kakšni temni parkirni garaži. Vseskozi nas spremlja občutek, da je nekaj narobe, čeprav morda še sploh ne vemo, kaj bi to bilo. Preganjavice album ne razreši, temveč jo še okrepi. Black Beach so neposredni, ne ovinkarijo in ne uporabljajo zapletenih metafor. Dobre pol ure je za tako zastavljen izdelek ravno prava dolžina, daljši album bi namreč izzvenel v monotonost. Bendu je uspelo pripraviti zelo osredotočeno ploščo z jasnim konceptom, ki se bo najverjetneje še bolj povzpel po lestvici relevantnosti.
Dodaj komentar
Komentiraj