Bill Orcutt & Mabe Fratti: Almost Walking
Unheard Of Hope, 2026
Piše se leto 1592 v sveže ustanovljenih nizozemskih Združenih provincah. Po več letih slikanja nastane še eno znano delo nizozemskega manierizma, olje na platnu z naslovom De zondeval, Padec človeštva. Cornelis van Haarlem je z gostim sistemom simbolov upodobil biblični motiv Adama in Eve tik pred zaužitjem fatalnega sadeža, naravo človeške pregrehe, ki jo komentira raznolik živalski ikonografski rebus. Od vseh najbolj izstopata prestrašeno objeta opica in zlovešča mačka, ki s svojim pogledom v gledalca lastnika oči najprej in najbolj nagovarjata. Njun topli objem, s katerim si dve personifikaciji grešnega človeka sporočata, da bo vse v redu, to znamenje sveta tik pred katastrofo, krasi tudi naslovnico novega albuma sivobradega veterana hrupa, električnega kitarista Billa Orcutta in gvatemalske čelistke Mabe Fratti, ki v mehiški prestolnici soustvarja eno vidnejših neodvisnih latinskoameriških eksperimentalnih scen.
Temu, kako se naslovni detajl preplašene opice in zgrožene mačke sklada z glasbo na prvi pogled nenavadnega glasbenega para, se bomo še posvetili v nadaljevanju komentarja ob izidu njunega prvega skupnega albuma z naslovom Almost Walking. Skorajšnja hoja in opotekajoče se stanje gibanja je poleg personificirane naslovnice še en ravno prav odprt opisnik v nizu Orcuttovih stvaritev, kot smo jih bili od njega že vajeni in jih je recenzent že obravnaval na primeru albuma Made Out Of Sound. Na njem je Orcutt s plodovitim skandinavskim tolkalistom Chrisom Corsanom v prvih koronskih letih izmójstril način sodelovanja na daljavo, ki deluje kot neprisiljeno kemično zlitje. S podobno žilico je Orcutt pristopil do Fratti, ko je ta eno od njegovih pesmi omenila kot ključen navdih za svoje ustvarjanje. Z medsebojnim pošiljanjem fragmentov zvoka in navdihujočih melodij sta ustvarila album, ki dosega dozdajšnje Orcuttove standarde, čeprav jih zares ne preseže. V likovni prispodobi rečeno, njun zvok prej kot nov način slikanja najde novo barvo, polno žareče mehkobe in distopične harmonije.
Drži, da sta oba avtorja na albumu odigrala levji delež instrumentov na plošči, a recenzentu pri tem izstopa ena pomembna podrobnost, vidna v motivu naslovnice. Opica je nedvomno Fratti in mačka Orcutt, toda v izrezu slike je ujet še en »vsiljivec«. Žaba v kadru je zvesti spremljevalec Mabe Fratt, njen glasbeni partner in zvočni tehnik I. La Católica, ki je pomembno prispeval k razmisleku spajanja teh dveh entitet na polovici albumskih skladb. Na skladbah z njegovim aranžmajem je čélo mestoma nerazpoznavno, saj je efektirano do mere, da posnema elektrificiran strunski instrument. In v tem se skriva tudi najzanimivejši vidik tega albuma, to je način tega »hladnega zlitja«. Če je Corsano v sodelovanju z Orcuttom njegovi tipično distorzirani, a nenasilni, temveč pripovedno ambientalni kitari dodal ritmično zahteven element, ga Fratti in La Católica dopolnita na Orcuttovem terenu – in gresta ob tem korak dlje z dodajanjem nežnega vokala Fratti. Ta v uvodu albuma nastavi ton in toplino, ki nas spremlja vse nadaljnje poslušanje.
Album Almost Walking številni hvalijo kot presežek letošnje glasbene bere, čeprav v resnici izstopa na račun morda nepričakovanega sodelovanja in za številne dobrodošle topline, ki jo pričarata dva izredno sposobna in brihtna glasbenika s svojimi prav tako pametnimi sodelavci. Njuna glasba ne teži h konceptualnemu razumevanju, ampak v prvi vrsti k poslušanju, ki ga bodo cenila številna glasbeno radovedna ušesa. Albumski motivi – v naslovih skladb, besedilih, na naslovnici – delujejo izredno razpršeni in ustoličeni na podlagi impulza, ne tehtnega premisleka. Toda na primeru albuma Almost Walking na srečo ta impulzivnost ne pretehta nad odmevajočo skromnostjo tega podviga in njegovo zvočno podobo, za katero upamo, da ga bosta glasbenika kdaj tudi v živo nadgradila ali pa si na daljavo upala v prihodnosti iti še kakšen korak iz cone udobja.
Dodaj komentar
Komentiraj