Drag City Records, 2026

Svojevrstni dobri pesmopisci ne potrebujejo avtobiografije. Najbolj jih spoznamo skozi njihovo delo. Bill Callahan je bil od nekdaj dober primer te trditve. Že iz časov, ko je obratoval pod imenom Smog, nekje od konca osemdesetih pa do leta 2007, ko je ugotovil, da je Smog pravzaprav grda beseda, njegovo lastno ime pa dovolj močno za nadaljevanje glasbene poti. Od samotarja, ki zavrača intervjuje in sodelovanja, do družinskega človeka z vrsto glasbenih tovarištev prehaja v novo obdobje, ki ga predstavlja z albumom My Days of 58. Ja, tudi Billu tečejo …

Callahan let ne jemlje kot mejnike. Ne prehiteva časa, dojemanja, življenja. Čaka, da se mu življenje najprej zgodi, nato kontemplira. Navsezadnje se mu ni nikoli mudilo tudi z družino, ki je bila za človeka, prepričanega v samotarstvo, nov svet. Nekakšen potisk za nov album je bila diagnoza raka lanskega januarja. Dovolj zgodnji operativni poseg je k sreči zamejil širitev bolezni, ki je trenutno pod nadzorom, Callahan pa je zaradi tega začel še enkrat drugače gledati na življenje. Daleč od tega, da se je prej otepal tem o smrti, smislu življenja in nalogah slehernika kot človeškega bitja. Konec koncev je eden boljših poetov vsakodnevnih tem, človeških kontradikcij, iskanja notranje resnice, ki jih z zanimanjem prevprašuje, ob tem pa vseskozi plava v glasbenem neodvisju.

Za omenjeno neodvisje gre zagotovo zasluga chicaški založbi Drag City, ki Billa podpira od samega začetka. Glasbo sta poleg Callahana pri isti založbi izdala tudi Bonnie Prince Billy oziroma Will Oldham, ki je, mimogrede, v začetku marca bogatejši za nov album, in pa preminuli poet David Berman iz Silver Jews, kasneje poznan tudi kot Purple Mountains. Bermanu sta še živeča glasbenika Callahan in Bonnie posvetila tudi imenitno priredbo skladbe The Wild Kindness zasedbe Silver Jews na albumu predelav Blind Date Party. To so bili trije mušketirji, samosvoji v godbi, povsem unikatni v deklamaciji svojih pesmi z neobremenjenimi glasbenimi aranžmaji in relativno zmernimi ambicijami, obenem pa dovolj sorodni, da stojijo pod isto založbo.

Billa Callahana smo na Radiu Študent v osrednjem kritiškem terminu nazadnje gostili davnega leta 2020 z albumom Gold Record, dve leti kasneje pa smo izpustili album Ytilaer. Od plodovitega ustvarjalca je težko pričakovati tišino, zato je že leta 2024 izšel živ album Resuscitate!. Ta album je zanimiv dokument koncertnega posnetka Billa Callahana v družbi bobnarja Jima Whita, kitarista Matta Kinseya in saksofonista Dustina Laurenzija. Skladbe s preteklih albumov z razširitvijo, improvizacijo in bendovsko igro zazvenijo v drugačni luči, prav ti glasbeniki pa so jedro benda tudi na albumu My Days of 58. Za spoznavanje omenjenih albumov v posluh priporočamo pretekle oddaje Samotnega potnika iz arhiva radijskega kolega Jureta Bajta.

Vir: Naslovnica

Glasba

Tolpa bumov

21. 10. 2020 – 19.00

Bill Callahan: Gold Record

Eden najplodovitejših kantavtorjev zadnjih tridesetih let in njegova osemnajsta plošča

Andraž Stropnik

Callahan se v studio spravi šele, ko so vsi teksti dokončani. Kar zadeva glasbo, je, sodeč po zadnjih albumih, vedno bolj odprt za eksperimentiranje. Zato je pripravljal pesmi z vsakim glasbenikom posebej. Z Jerryjem DeCiccom je posnel ogrodje komadov, nato pa jih vsakemu posebej predstavil. Laurenzi je prvič dobil navodilo za izpis nekaj pihalnih linij. Ideja je bila ujeti dnevnosobni ambient tako kar zadeva glasnost kot tudi zvočno neolepševanje. Tok plošče je ležeren, okrogel, kitarski motivi niso sproženi točno, prav tako ne vokalne harmonije, ki jih odpoje gostujoča pevka Eve Searls. Ob Eve na plošči gostujejo še Chris Vreeland z basom, Richard Bowden z violino, Pat Thrasher za klavirjem, Mike St. Clair s pozavno in Bill McCullough s pedal steel kitaro. 

Nekaj najboljših delov posnetkov so napake, ki so jih glasbeniki obrnili sebi v prid, pravi Callahan. V takih trenutkih se počuti domače, ko s svojo okorno dikcijo nezamenljivega in zavidljivega debelega baritona predstavlja nova dognanja, verbalne piruete. Te lahko kot po navadi preskočijo takt, dobijo zagon s kakim vmesnim vzklikom, falzetnim hihljajem, ponavljanji, neverjetnim humorjem in spremembami teme. Kot sam prizna, je krasna nerodnost njegova vrlina, ki je tudi glavni vodnik vseh pesmi. Po tem se vsi orientirajo oziroma orientiramo. Poleg omenjenih mušketirjev z založbe Drag City se z vsem naštetim lahko pohvalita le še kak Tom Waits s priljudno štorasto izpovednostjo in pa Đorđe Balašević s prikupno sproščenostjo. 

Vsem so v prvi vrsti skupne zgodbe in sporočilnost, šele nato glasba. Glasba pa je kljub vsemu več kot le barvana paleta kulis. Četudi je bil namen ujeti ozračje dnevne sobe, na plošči My Years of 58 najdemo dele, v katerih bend zveni ošiljeno rockovsko, kot denimo v očiščevalno terapevtski pesmi Empathy, ko Callahan predeluje odnos s pokojnim očetom. Spet drugič zvenijo bolj kot razširjena bluzovska formacija, denimo v skladbi v Highway Born, ki bolj kot na avtocesto spomni na stare vlake čufarice in izpade kot ljubezensko pismo cestnemu življenju trubadurja. Stepping Out for Air ujame Billovo počutje, ki iz obupane, otopele ležernosti zamrmra:

I watched the sky turn from blue to gray
I think I'm going to rain today.

Po vzetju medikamentov pa nadaljuje:

I'm going to take a walk among the Zoloft pines
Where Tufted Lexapro sings a song so fine.

Nato preide v rokenrolovsko pozitivo, spremembo počutja, sprehod po naravi in k nagovoru nadangela Gabriela k pozivu na Sodni dan:

And Gabriel come blow your horn
Come blow your horn!  

V pesmi Computer se Callahan prvič ukvarja s tehnologijo, ki ga vidno moti, prevelika količina informacij ga skrbi, spotakne se tudi ob umetno inteligenco, povrhu vsega pa še ob auto tune, in pravi:

Just because something is
Doesn't mean it should be.

Pathol O.G. je ena starejših pesmi, ki je bila večkrat izvedena v živo, v njej pa Callahan podoživlja svojo več kot trideset let staro glasbeno kariero s poglavitnim nasvetom:

It's important to not treat your lifeboat like a yacht. 

The Man I'm Supposed to Be je Billovo dojetje minljivosti ob prejetju diagnoze, ki ga zaključi z mislijo:

We take life seriously
Laugh in the face of death. 

Vsaka pesem na plošči My Days of 58 nosi vsaj en stih za v življenjsko beležko naukov. Novo obdobje je tudi Billu prineslo nova leta, z njimi pa nove prepreke. Ne zdi se, da se je sprijaznil, se vdal ali pa otopel, pač pa vse, kar mu življenje vrže, sprejme in znova obrne sebi v prid. Od Callahana se da marsičesa navaditi. Je prijatelj z nasveti, ki ga v živo še niste spoznali.