Samozaložba, 2026

Že od nekdaj je v metal glasbi prisotna želja biti čim bolj ekstremen, najpogosteje na področju hitrosti igranja instrumentov. Že sam naziv žanra »speed metal« je dovolj zgovoren, kaj šele ekstremne hitrosti, ki so jih uvajali zgodnji death metal bendi, ko jih je navdušila hitrost in kaotičnost predvsem zgodnjih HC-zasedb. No, danes je hitrih bendov več kot dovolj. Eden najbolj izstopajočih med njimi pa je Archspire iz Kanade.

Kanada je svetu ponudila marsikaj, v svetu glasbe pa gotovo predvsem neobičajne, domala unikatne bende: NoMeansNo, Alice Donut, zdaj zelo popularen duo Angine de Poitrine, v metalu pa gotovo Voivod, Gorguts, Kataklysm, Into Eternity in še kaj. Če tukaj malo izpostavimo Kataklysm – tipi so dobesedno uvedli termin »northern hyperblast», s katerim so poskušali opozoriti na to, kako hitro igrajo. A prav Archspire so v tej dirki za naslovom najhitrejšega nosilci rumene majice.

Archspire prihajajo iz Vancouvra v Britanski Kolumbiji. Gre za kvintet, ki se je pojavil leta 2009, do zdaj je izdal pet albumov, aktualni, danes predstavljeni Too Fast to Die, pa je izšel spomladi letos. Kot ostali albumi pred njim se tudi ta tematsko ukvarja z mračnimi podobami znanstvene fantastike, prav tako pa je – kot ostali pred njim – prikaz nečloveških hitrosti igranja.

Je pa tukaj prisotna pomembna sprememba – gre za njihov prvi album v karieri, ki so se ga odločili izdati v samozaložbi. Po trinajstih letih so zapustili založbo Season of Mist in se odpravili v Kolorado, ZDA, kjer so s producentom Davom Oterom, ki je znan po delu s Cephalic Carnage in Cattle Decapitation, začeli z delom na novem albumu. Ki so ga seveda financirali sami. O tem so posneli tudi krajši dokumentarni film, kjer lahko vidimo, da pa so sprva imeli velike težave na področju bobnov. Nov bobnar, ki je prišel iz Južne Amerike, je zelo obetal, a se v praksi ni obnesel. Zato so ostale instrumente in vokale posneli na podlagi elektronskih bobnov, šele kasneje pa je stvar na srečo rešil bobnar zasedbe Inferi – Spencer Moore, ki je uspešno prestal ognjeni krst. Po snemanju albuma je bend zalaufal še verjetno najbolj uspešno crowdfund kampanjo v zgodovini ekstremne metal glasbe, v kateri so cilj slabih 200.000 dolarjev dosegli v dvanajstih urah!

Album Too Fast to Die je torej v več pogledih nekakšen »statement« vztrajnosti in odločnosti. Je hiter, a ne neposlušljiv, če vam sede progresivni death metal, seveda, ponuja pa osem pesmi v 39 minutah. Te odlično povezujejo brutalnost in melodičnost, vmesne trenutke miru pa podložijo z akustičnimi vložki, ki dajejo občutek, da je album dejansko ena sama pesem. Kitarista Dean Lamb in Tobi Morelli črpata iz različnih glasbenih žanrov, vendar prevladuje metaliziranje z dozo klasične glasbe, ki se kaže predvsem v solažah in dobrih riffih. Kitare so odigrane zelo natančno, morda celo preveč, a dobra razporeditev tonov naredi poslušanje precej prijetno. Bas kitara, ki jo igra Jared Smith, ne zaostaja niti najmanj. Na trenutke celo zveni že kot tisti sintisajzer, ki ga slišimo v uvodu v serijo Seinfeld. Ne gre za bas, ki bi zvenel kot buldožer, temveč bolj kot CNC-rezalnik: kirurško natančen, a še vedno globok. V instrumentalnem delu bend zelo spominja na prav tako kanadske Into Eternity ali pa na evropske tehničarje Necrophagist, Obscura in Decapitated. A ko prideta v enačbo vokal in bobni – no, tu pa se stvar malce spremeni.

Tako vokal kot boben sta namreč hitra. Nečloveško hitra. Vokalist Oliver Rae Aleron je v času, ko so ostali snemali glasbo, dobesedno v omari pisal besedila po dvanajst ur na dan. Pred snemanjem jih ni imel niti možnosti testirati. Napisal je veliko besed, a vse to dejansko odpoje na albumu. No, odkruli. In to izjemno hitro, pri čemer seveda malce gubi na jasnosti dikcije, a na brutalnosti nikakor. Zanimivo pa je, da je način tovrstnega podajanja besed črpal med drugim tudi iz nemetalskih vod, kot vpliv navaja med drugim tudi Tech N9na. Bobnar Spencer Moore je tako kot njegov predhodnik Spencer Prewett uspel podreti kar nekaj hitrostnih rekordov, kar se udarcev na minuto tiče, a vseeno dodal svoj pečat z domiselno rabo činel in še bolj dinamično menjavo ritmov.

Edini minus tega albuma je, da vse, kar totalno navduši v prvih dveh pesmih, Archspire z manjšimi spremembami v detajlih na nek način ponavljajo do onemoglosti. A kljub temu 39 minut mine, kot bi mignil, samo poslušanje pa kljub nekakšni hitri in na koncu koncev predvidljivi podobi predstavlja tudi dinamično in hvaležno izkušnjo. V to se boste prepričali v nadaljevanju oddaje, ko boste album Too Fast to Die slišali v celoti.